Po 24 urah, odkar si je 127 rudarjev Rudnika Trbovlje-Hrastnik (RTH) svoje pravice odšlo izborit v jamo, smo si knapovske obleke, čelade in naglavne svetilke lahko nadeli tudi predstavniki medijev. V rov smo se podali po isti poti kot stavkajoči in bolj kot smo se spuščali v globino, večje je bilo strahospoštovanje pred rudniško jamo. Šele ko si spodaj, si lahko malce bolj predstavljaš, kakšno je knapovsko delo, pa tudi njihovo življenje. Malce bolj razumeš, zakaj vsakič pred odhodom na delo domačim rečejo »Srečno!«.
In ko smo prispeli do njihove »sejne sobe« 80 metrov pod zemljo, ko so se v temi svetile samo njihove naglavne svetilke, pod čeladami pa so se videli obrisi utrujenih in razočaranih obrazov, smo si šele lahko predstavljali, kako brezizhodna mora biti njihova stiska, da so se tisto, kar jim pripada – prigarane plače in odpravnine – odpravili iskat v jamo. Daleč od oči predstavnikov vlade, lastnikov in vodstva bodo v složnem in trmastem knapovskem duhu vztrajali do konca, so odločeni. Ni jim težko biti v jami, čeprav so razmere daleč od idealnih, jim pa je težko, da so se morali v 21. stoletju po tisto, kar jim pripada, odpraviti 80 metrov pod zemljo, pravijo.
Mraz jim vseeno pride do živega
Knapi so vajeni razmer v rudniku, prav tako se zavedajo vseh njegovih nevarnosti. A več kot osem ur hkrati pod zemljo še niso bili, zato sta tudi njim že v večernih urah prišla do živega vlaga in prepih, čeprav je v rovu okoli 15 stopinj Celzija. Okoli 22. ure se je začelo ozračje ohlajati in jih je začelo zebsti, spali niso kaj dosti. »Vsako uro je bolj naporno, ni lahko dolgo ležati na lesenih deskah, kaj šele spati. Premlevamo različne stvari, od tega, kaj se dogaja, do tega, kako so naši otroci in žene,« je bilo po večini slišati med knapi. »Vzdušje je dobro, 'komaradsko', razmere pa niso najboljše. Zeblo nas je, spali smo bolj malo, a tukaj bomo, dokler se zadeve ne rešijo,« ni od mnenja drugih odstopal Roman Jazbec, ki je v rudniku delal 39 let.
»Žalostno. Po 28 letih težkega dela v jami smo pristali takole,« je z žalostnim glasom povedal tudi Milan Pavlovič, star 49 let. Na vprašanje, ali je že poskusil iskati kakšno drugo delo, odgovarja, da je to vse, kar zna delati. Doma je težko, ima dve hčeri, ena je že odrasla, druga mlajša, vendar so ji kljub vsemu razložili, zakaj je oče odšel v jamo. »Prav je, da vedo, kaj se dogaja. Zunaj nas ne jemljejo resno, niti delodajalec niti država. Če bi nas jemali resno, ne bi prišlo do tega. Pa saj ne zahtevamo veliko, želimo samo kruh, pa še tega jim je težko dati,« je dodal.
»Politiki nas nočejo slišati ali nas ne jemljejo resno, ampak mi verjamemo vase in bomo šli do konca. Dokazali smo, kako potrpežljivi smo rudarji, vajeni težjih razmer in težkega dela. Vajeni smo, da okoli nas gori in da po nas teče voda. Zdaj pa naj Bratuškova, Pahor in vsi v parlamentu vedo, da nimamo več razumevanja, da imamo dovolj,« je bil jasen tudi Rasim Ahmetović. Dodal je, da je v jami pustil mladost in zdravje, pripravljen je pustiti življenje. »Še smo pripravljeni trpeti in še bomo trpeli, ampak popustili ne bomo niti za cent. Vemo, kaj nam pripada in koliko smo zaslužili za vsa leta delovne dobe,« je odločen Ahmetović.
Hitrih rešitev ne pričakujejo
A so zaskrbljeni in upadli obrazi rudarjev, ki so po večini molče sedeli za mizami in po zbitih ležiščih, izdajali, da veliko upanja za zdaj še nimajo. Niti ne vedo, komu naj še verjamejo in zaupajo. »Ne vem, ali se bo kaj rešilo. Danes gotovo ne, morda do konca tedna. Pripravljeni smo biti skupaj, tako smo tudi vajeni, in se skupaj boriti za pravice vseh,« je povedal Andrej Čebin, ki je v jami pustil 24 let svoje mladosti. Ko smo ga povprašali po družini, ki ga čakaj zunaj, se mu je glas zatresel, ko je omenil svoje otroke, so mu v oči stopile solze. »Težko je,« je bilo vse, kar je še lahko spravil iz sebe.
In težko je tudi njihovim družinam. Pred vhodom v rudnik je tudi včeraj podporo stavki izražalo nekaj žena, prijateljev in znancev. »Mož je bil prepričan, da bo stavkal v jami, jaz pa sem do zadnjega, ko sem ga pripeljala sem, upala, da mu ne bo treba. Skupaj sva že 30 let, pa ga še nikoli nisem videla takšnega, kot je zadnje tri mesece,« je o možu povedala Marjana Slapšak, ki upa, da bo vsega skupaj čim prej konec, boji pa se, da bodo rudarji tako neprijetno izkušnjo težko pozabili.
Psihično zdravje rudarjev ni ogroženo
A rudarji so enotni, da bodo v jami ostali tudi 20 dni, če bo treba. »Ne moremo se več poigravati sami s sabo oziroma pustiti, da se nekdo drug poigrava z nami, zato je treba vse zadeve, tudi izplačilo prihodnjih plač in odpravnin, doreči zdaj,« je odločen član stavkovnega odbora rudarjev Bojan Zupanc. Predsednik stavkovnega odbora Anton Lisec pa je po popoldanskih pogajanjih z vodstvom družbe povedal, da pogovori sicer postajajo bolj konstruktivni, vendar konkretnih dogovorov še nekaj časa ne pričakuje. Knapi so včeraj zaman čakali tudi predsednico vlade Alenko Bratušek, ki po Liščevih besedah problem razume, se ji pa ne zdi tako velik, zato se med rudarje še ni odločila stopiti. Kot kaže, bodo ti v jami ostali še nekaj časa, a se po mnenju psihologa dr. Petra Umka za njihovo psihično stanje še ni treba bati. »Dan ali dva v jami zanje nista problem, ker so na takšno okolje navajeni. Drugače bi bilo, če bi bili pod zemljo ujeti, a zdaj so tam po svoji volji.« Težave bi se po Umkovih besedah lahko pojavile po nekaj dneh, pa še to bolj zaradi naveličanosti in neudobja.
