Prvič: korupcijo poznam do obisti. Vem, da je korupcija tista, ki mi lahko zagotovi hitrejšo postrežbo v lokalu. Napitnino pustim prvič, pa drugič, pa tretjič, naredim malce premora, da oseba, ki ji je napitnina namenjena, pomisli na morebitni manko prijaznosti in ekspeditivnosti z njene strani, nato ponovna serija treh napitnin in oseba je praktično v mojem žepu. Z minimalnim vložkom pridem do maksimalnega izplena, seveda v svojo korist in na škodo kakšnega drugega mandeljca, ki mu ni uspelo navezati tega soodvisnega odnosa s strežnim osebjem. Korupcijo potemtakem ne le prepoznavam in zaznavam, jo živim. Težko bi me kdo (pre)peljal žejnega čez vodo ali ob Ljubljanici. Izbirna komisija, če le kaj da nase in na svojo strokovnost, te moje kvalitete ne bi mogla in ne bi smela spregledati. Insajderstvo per excelance.

Drugič: nisem član nobene politične stranke (lahko pa s stališča »fleksivarnosti« to postanem, če bi kdo neposedovanje partijske knjižice izpostavil kot težavo). Sem član dveh društev in enega fen kluba, a so vsa članstva povezana z osebnim interesom, ki prinaša bodisi materialne koristi bodisi omogoča opravljanje prostočasnih dejavnosti. Povsem pri zdravi pameti se namreč ne bi vključeval v društva, klube in sorodne interesne ali svetovnonazorske združbe zgolj zaradi prepričanja, vedno je v ozadju interes. In to je to, kar danes šteje, še posebej članstvo v tistem fen klubu je neposredno povezano tudi s prvo točko: plačilo članarine mi namreč omogoča preskakovanje vrste pri nakupu vstopnic za koncerte. Plačilo, korist na škodo drugega... dovolj povedanega.

Tretjič: nisem se prijavil na razpis in tako dokazujem, da nisem »grebator«, ki bi ga omenjena funkcija zanimala le zaradi plače in službenega vozila. Prav tako sem s to na videz kapitalno napako pokazal popolno odsotnost angažiranosti, kar danes pri takšnih nadzornih funkcijah veliko šteje. Podučeni z izkušnjo preveč zagrete trojke Klemenčič-Praprotnik-Selinšek, ki je živela v utvari, da bo spremenila svet, si v oblastnih vrhovih resnično ne želijo ljudi, ki se prijavljajo na razpise in kažejo željo, da bi kar koli spremenili. Zato je bil novinarski kolega, nagrajenec Društva novinarjev in – moj bog, kakšen minus – angažiran državljan, Vasja Jager vnaprej obsojen na poraz. »Zato sem se prijavil na razpis za predsednika KPK. Hočem več moči, da bom lahko uresničeval ta načela,« je zapisal kolega Jager. Ne gre to tako, mladi kolega; angažiranost, moč, odgovornost, to so grde besede v očeh oblasti in izbirne komisije.

Če torej rezimiram svoje absolutne prednosti: materijo poznam »u nulo«, imam potrebne izkušnje, višina plače in model avtomobila me ne zanimata, moja ignoranca do postopkov izbire ustreznih kandidatov pa kaže mojo absolutno ukalupljenost v sodoben način poslovanja države.

Gospod predsednik, če bo gospoda Štefaneca nenadoma zapekla vest in vam na robec napiše odstopno izjavo: imate moj mejl.