Bila je jesen 1998. Vlada Janeza Drnovška je takrat želela z državnim poroštvom financirati gradnjo tretjega bloka TE Trbovlje (TET). Uprli so se ji v SKD, SLS in SDS, ki v »rdečih« revirjih nikoli niso imele pomembne volilne baze, zato je sledil referendum. Rekordno nizko število volilnih upravičencev je prižgalo rdečo luč projektu, takrat vrednemu okoli 250 milijonov evrov. Ta je s tem dokončno padel v vodo.

Sedem let pozneje so se v Šaleški dolini zadeve lotili povesem drugače. Če je Janez Drnovšek politično ime zastavil za TET 3, so leta 2006 za projekt TEŠ 6 vedeli bolj ali manj le v energetskih krogih. O ekoloških, ekonomskih, javnofinančnih in drugih vidikih projekta ni bilo javne razprave, še manj resnejše možnosti za referendum. V Velenju in Šoštanju svoje usode niso želeli prepustiti državnemu zboru, ampak so tega raje postavili pred gotovo dejstvo. Po »zasedbi« HSE so pripravili projekt, ga ovrednotili na močno prenizko uradno vrednost, na hitro podpisali osemstomilijonsko pogodbo z dobaviteljem, začeli graditi in črpati posojila. Šele leta 2011, pet let in več kot pol milijarde evrov podražitev pozneje, so poslancem na mizo vrgli investicijo, ki »se je ni dalo več ustaviti«.

Epiloga obeh zgodb ne bi mogla biti bolj različna. Padec TET 3 je bil velik, morda celo odločilen udarec zasavski energetiki, od katerega si ta nikoli ni opomogla, z njo pa je tonilo tudi Zasavje, nekoč kadrovsko jedro »stare« LDS. TET je ostala cokla znotraj HSE, ki je vedno našel denar za vse drugo, tudi za poplačevanje pidovskih baronov. Okrog TET so v zadnjem času hodili le še trgovci s premogom in špekulanti, ves čas pa se je čakalo, da RTH končno zapre svoja vrata. Hkrati so v politično precej bolj prožni Šaleški dolini, ki je od znotraj obvladovala ključne resorje Pahorjeve vlade, z eno največjih afer svoji energetiki podaljšali življenje za vsaj tri desetletja. V Šoštanju bodo še naprej kurili premog iz Velenja, luknje pri prodaji električne energije pa bosta krpala HSE in država.

Nauk zgodbe nas lahko še kako skrbi. Uči nas, da se je v naši državi za interese pametneje bojevati s figo v žepu, zavajanjem in taktičnim manipuliranjem kot po pravilih. Da preživetje v Sloveniji ni odvisno od vnaprej določenih kriterijev (ekonomike ali transparentnosti), ampak od sposobnosti za sklepanje gnilih kompromisov, »kupovanja« podpore, brezkompromisnosti v boju za lastno korist in tudi »ideoloških« okoliščin. Da se države ne da preveslati le za nekaj tisočakov, ampak tudi pri milijardnih projektih. Da je celo bolje imeti tiho podporo šefa vlade kot javno.

In tudi zato stavki rudarjev v Zasavju in Velenju nimata nič skupnega. V jami RTH, osemdeset metrov pod zemljo, se knapi, ki vedo, da v tem poklicu nimajo prihodnosti, borijo za izplačilo plač in odpravnin. Zanima jih, kam so šli milijoni, namenjeni za njihovo »prestrukturiranje«, zakaj so jih prejele zasebne razvojne agencije in zakaj je zasavska energetika že pred leti izpadla iz vseh nacionalnih programov. V velenjskem premogovniku teh skrbi nimajo. Tam so stavkali, ker niso zadovoljni s ceno, ki jo bo za lignit plačeval edini kupec (TEŠ), s katerim si delijo istega lastnika.

V Zasavju protestirajo proti sistemu, ki bo rudarje pahnil v socialno jamo. V Velenju proti temu sistemu, ki so ga pomagali graditi in vzdrževati tudi njihovi nekdanji vodilni, v resnici nimajo nič, le moti jih, ker jim je začasno odvzel letno nagrado. V zgodbi o dveh dolinah je zmagala tista, ki je bila interesno in politično močnejša.