Festival dokumentarnega filma, ki ga šestnajstič prireja Cankarjev dom, se bo jutri začel s projekcijo italijanskega filma TIR (dobitnika glavne nagrade na lanskem filmskem festivalu v Rimu) v režiji Alberta Fasule in pa s slovenskim igralcem Brankom Završanom v glavni vlogi voznika tovornjaka. Festival bo potekal do 20. marca v Cankarjevem domu in v Slovenski kinoteki, kjer bo prikazana tudi retrospektiva poljskega dokumentarista Marcela Lozinskega.

V tekmovalnem programu za nagrado Amnesty International Slovenije je tudi kamboško-francoski film Slika, ki je ni Rithyja Panha, ki je bil nominiran za oskarja; film govori o nasilju Rdečih Kmerov nad prebivalstvom Kambodže v letih 1975–1979. No, v Avstriji, ki ima enega najstrožjih zakonov o priseljencih (zlasti tistih iz tretjega sveta), so lahko deportirani celo priseljenci, ki so si v Avstriji že zdavnaj ustvarili družino, odkriva dokumentaristka Anja Salomonowitz v filmu 727 dni brez Karama. Nizozemski film Obljubljena dežela v režiji Paula Schefferja in Renéja Roelofsa se ukvarja z vprašanjem delavskih migracij znotraj Evrope v zadnjega pol stoletja, Vrnitev v Homs (Talal Derki, sirijsko-nemška koprodukcija) pa prikazuje skupino mladih revolucionarjev, ki najprej nenasilno, po agresivnih posegih režimske vojske pa tudi z orožjem nasprotujejo Asadovemu režimu; na letošnjem festivalu v Sundanceu je Vrnitev v Homs prejela glavno nagrado za dokumentarni film.

Edini slovenski film na festivalu je Banditenkinder: slovenskemu narodu ukradeni otroci v režiji Maje Weiss, ki pripoveduje o usodi ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno in po njej. Ta film bo prikazan v okviru programa Aktualni, družbenokritični, kjer najdemo še ameriško Pandorino obljubo (Robert Stone), ki zagovarja miroljubno in nadzorovano uporabo jedrske energije; avstrijsko-nemško Abecedo Erwina Wagenhoferja, zelo instruktiven film o zablodah izobraževalnega sistema po vsem planetu; mehiško-ameriško Narko kulturo (Shaul Schwarz), ki odkriva novo obliko glasbene subkulture na jugu ZDA, nedaleč od mehiškega obmejnega mesta Juarez, kjer v mamilarski vojni vsako leto umorijo skoraj štiri tisoč ljudi – na ameriški strani pa se pojavljajo glasbene skupine, ki slavijo narkokartele ter njihovo nasilno obračunavanje; in nemško-španska Hiša za vse (Gereon Wetzel), ki v stilu asociativne montažne tehnike prikazuje »bizarno« razliko med špansko gospodarsko stvarnostjo pred krizo in danes, zlasti primer številnih novozgrajenih počitniških kompleksov, avtocest in nakupovalnih centrov, ki samevajo nedokončani in neprodani.

Izvrsten ameriški dokumentarist, »anatomist« velikih institucij (socialnega skrbstva, bolnišnic, politike, vojske) Frederic Wiseman (lanski festival mu je namenil retrospektivo) pa je v štiriurnem filmu Berkeley izdelal portret Kalifornijske univerze v Berkeleyju, o katerem sam pravi, da »prikazuje močno in sposobno administrativno in učno osebje, ki trdo dela, da bi ohranilo – med hudo finančno krizo – merila in integriteto velike državne univerze«. Drug velik dokumentarist, Francoz Claude Lanzmann, v festivalskem programu Intimni in globalni portreti sodeluje s filmom Poslednji krivičnik, o Benjaminu Murmelsteinu, ki je bil zadnji in edini preživeli med tako imenovanim judovskimi starešinami v nacistični Nemčiji (te starešine so Judje po vojni demonizirali, ker so jih videli kot kolaborante). In ne nazadnje je treba omeniti Gospodarja vesolja (Marc Bauder), dokumentarec o svetu denarja oziroma »šnelkurz« – in to iz prve roke oziroma ust nemškega bankirja Rainerja Vossa – iz brezobzirnega podjetništva, pogoltnosti po dobičku in tekmovalne nemoralnosti. zv