Pri tržaški založbi Mladika je v zbirki Črnike pred časom izšla knjiga z neobičajnim naslovom: Sumljive in abstraktne poezije. Za bralni napotek poskrbi navedek iz knjige Vilme Purič Pesniki pod lečo, v katerem je pesnjenje Irene Žerjal opisano z besedami, da njene v svobodnem verzu oblikovane pesmi obsegajo tako krajše izpovedi kot daljše verzne pripovedi z vidno epsko podstatjo. Uvrstitev, ki je abstraktna, a dovolj nazorna, da obeta nenavadno bralno izkušnjo. Namreč zakaj? Svoboden verz zahteva povsem nenavadna izhodišča: izvrstno poznavanje slovenske književnosti v širšem, kar pomeni svetovnem smislu; dosledno spoštovanje določenih zakonitosti pesnjenja; široko in raznovrstno uporabo lastnih pedagoških izkušenj.
Zavedati se je treba, da je bila Irena Žerjal vsa leta svojega ustvarjanja na književnem in še kakšnem področju tudi strokovno podkovana poznavalka svojega temeljnega orodja, ki je seveda slovenščina, kar je predajala na Tržaškem in Koroškem. O teh izkušnjah pripovedujejo njene pesmi, ki so uvrščene v osprednji del Sumljivih in abstraktnih poezij. In sumljiva oznaka za tovrstno pesnjenje: pedagoška poezija. So pesmi, ki ne potrebujejo razlage, saj so napisane za poudarjanje učne snovi. Iz takšnega stališča so v knjigo uvrščene pesmi, ki vsebujejo spomine na pesničine učne pesmi, na njene priučitve, ki so jo naredile vztrajno, da je še sama ustvarila prepoznavno pesniško izrazje. Pravzaprav je takšen opis precej posplošen, abstrakten in seveda lahko velja za mnoge primerljive pesmi. Kar izstopa iz tega označevalnega okvirja, so pesmi, v katerih je presenečenje. Pesmi vsekakor niso presenetljive, so pa lahko sumljive, in ob takšni oznaki tudi presunljive.
Ena od takih ima naslov Čedajske štrene in vsebuje tudi navedeni odlomek: »Ko pretečeš most / in vse ulice prehodiš, / čutiš svojo edinost – / s soprani se pogovarjata / redki Slovenki!«
Da pa samo posploševanje ne bi bilo presumljivo in s tem obloženo s premnogimi odvečnimi odtenki, kar je za prepevanje več kot značilno, poskrbi dosledno spoštovanje zmožnosti, ki jih ponuja pesnjenje v svobodnem verzu, a z nasloni na ironizacijo klasičnih pesniških oblik, kar delno izraža pesem Stičišče v naslednjem odlomku: »Prazgodovina bi me lahko poučila / da jih je več vrst – / stičišč – / da so nekatera mesta strupena…«
Sumljive in abstraktne poezije so pesmi, v katerih mrgoli učnih pripomočkov za vsaj zadostno seznanjanje s težavami komunikacije. Posebej pa je ob dejstvu, da je poezija osnova sporazumevanja, se pravi tistega, kar pride po dojetju, primerno tudi trgovanje s skepso, a pri tem ne gre pozabiti, da pesem ni omejena s potratnostjo duha.
