Slovenski gledališki muzej doživlja preobrazbo v Slovenski gledališki inštitut, s čimer se bodo njegov namen in naloge razširili ter v večji meri spremenili. Inštitut je bil vzpostavljen na davno oblikovano pobudo gledališke stroke, ki že dolgo govori o potrebi takšne ustanove pri nas, a zdaj ta meni, da je bil inštitut ustanovljen s premalo premisleka.
Že zdaj neustrezne razmere
Kot je zapisano v sklepu o ustanovitvi javnega zavoda Slovenski gledališki inštitut, bosta poslanstvo te ustanove predvsem razvoj gledališke kulture in promocija gledališke umetnosti. Inštitut naj bi tako med drugim razvijal vlogo osrednjega muzeja za področje slovenskega gledališča, bil zadolžen za raziskovalno-razvojno delo na področju gledališča, spodbujal prevajanje slovenske dramatike v tuje jezike ali organiziral in koordiniral strokovna predavanja, seminarje, delavnice in druge prireditve.
Ivo Svetina, trenutni direktor Slovenskega gledališkega muzeja, ki bo kmalu odšel v pokoj, meni, da sklep bodočemu inštitutu nalaga vrsto nalog, ki mu ne pristajajo, saj sam inštitut razume predvsem kot raziskovalno ustanovo. Ob tem so naloge sedanjega gledališkega muzeja nekako potisnjene v ozadje. »Sama narava inštituta je preohlapno in preširoko začrtana: inštitut naj bi skrbel za vse, kar se tiče slovenskega gledališča, kar pomeni – slej ko prej – za nič. Poleg tega naloge inštituta niso realno ocenjene in je tako zamišljen inštitut bolj neke vrste slovenska gledališka agencija.« Svetina je tako prepričan, da o vsem skupaj manjka temeljit razmislek.
»Temeljni razlog, zaradi katerega je ministrstvo 'hitelo' z ustanovitvijo inštituta, je po besedah nekaterih odgovornih na ministrstvu ta, da je sedaj 'priložnost'. Kakšna je ta 'priložnost', pa ne vem oziroma ne razumem,« je razočaran Svetina. Ob tem poudarja, da Slovenski gledališki muzej vse od nastanka pred več kot šestimi desetletji deluje v neprimernih prostorih, kar je leta 2004 ugotovil tudi inšpektor za kulturno dediščino, sam pa je na to opozarjal že pred 15 leti, ko »krize« še ni bilo na vidiku, a do premikov na bolje ni prišlo. Muzej namreč še vedno nima ustreznih razstavnih prostorov in depojev, pa tudi kadrovsko je podhranjen, saj premore le tri kustose in skupno osem zaposlenih. Kljub temu da bo njegovo delovanje v primerjavi z gledališkim muzejem razširjeno, bo Slovenski gledališki inštitut vsaj za zdaj deloval na podoben način in s kadrom enakega obsega, enaka pa ostaja tudi višina financiranja. Po besedah Iva Svetine je minister za kulturo dr. Uroš Grilc gledališkim direktorjem in režiserjem, ki so vehementno nasprotovali ustanovitvi inštituta z argumentom, da še za živo gledališko produkcijo ni dovolj denarja, namreč obljubil, da ustanovitev inštituta ne bo imela »finančnih posledic«.
Inštitut kot papirnati podvig?
Toda Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) opozarja, tudi zaradi nespremenjene kadrovske in finančne podobe inštituta v primerjavi z muzejem, da dokument ustanovitelja ne zavezuje k zagotavljanju pogojev, na podlagi katerih bi bil inštitut tudi dejansko zmožen izvajati dejavnosti, zaradi katerih je bil ustanovljen. Na ministrstvu za kulturo se branijo, da je bila z razširitvijo dejavnosti Slovenskemu gledališkemu inštitutu dana možnost za pridobivanje sredstev še iz drugih virov, saj mu spremembe ustanovnega akta sedaj omogočajo kandidiranje na razpisih Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS).
V DGKTS so dobili vtis, da sklep o ustanovitvi Slovenskega gledališkega inštituta »v prvi vrsti našteva, kaj se v slovenski uprizoritveni stvarnosti v danem trenutku že dogaja, pri tem pa načrtovanemu inštitutu ne daje orodij in pristojnosti, s katerimi bi lahko te dejavnosti povezal in jih nadgradil«. Medtem so na pristojnem ministrstvu prepričani, da nadgradnjo preobražene ustanove ob možnosti pridobivanja sredstev na razpisih ARRS prinaša tudi »koncentriranje, iskanje sinergije in sistematično koordiniranje dejavnosti, ki so bile do zdaj razpršene«.
Tik preden je sklep romal v vlado, je bil Ivo Svetina naprošen, da k njemu poda svoje pripombe, a je namesto konkretnih opomb ponudil obširno razlago, zakaj meni, da ta sklep in tako zamišljen inštitut nista ustrezna. Vendar je bila ta na ministrstvu zanemarjena in so ga zato vpletli le v pogovor o dikciji posameznih členov.
»Pomembna dejavnost in ne ime«
Kar nekaj pripomb sta k predlogu sklepa podala tudi svet javnega zavoda Slovenski gledališki muzej in DGKTS. Na ministrstvu za kulturo pravijo, da so ob pripravi končnega besedila akta o ustanovitvi upoštevali vse pomisleke, ki so bili dovolj konkretni oziroma utemeljeni. »Tako je bila na primer opuščena res ohlapna formulacija glede promocije gledališke umetnosti,« svojo trditev ponazorijo s primerom. V DGKTS pa so se denimo obregnili tudi ob samo poimenovanje Slovenski gledališki inštitut, saj se bojijo, da utegne ime, iz katerega je izpuščena muzejska dejavnost, ustanovi zapreti vrata pri financiranju prek mednarodnih muzejskih mrež. A so na ministrstvu prepričani, da se to ne bo zgodilo. »Važna je dejavnost, ki jo zavod opravlja, in ne ime. Slovenski gledališki inštitut z novim imenom ponazarja razširitev dejavnosti, ki jo novi akt o ustanovitvi omogoča.«
DGKTS skrbi še, da so iz organizacijske strukture izginili določeni oddelki, ki naj bi bili bistvenega pomena, denimo oddelka za slovensko dramatiko in uprizoritvene študije. »Menimo, da znotraj tako majhne ekipe ni smiselno ustanoviti več organizacijskih enot. V novem aktu sta trenutno definirani dve, ki sledita dvema ključnima dejavnostma, muzejski in raziskovalni, predvideva pa se tudi možnost ustanovitve drugih. Če posamezne enote niso navedene že v aktu o ustanovitvi, to ne pomeni, da se te dejavnosti ne bodo izvajale,« pa temu pomisleku replicirajo na ministrstvu.
