In ne da bi tudi izrecno povedal, s tem vseeno pove, da je šola zmeraj in povsod ideološki aparat države, ki zdaj, odkar imajo na Kitajskem poleg komunistične oblasti tudi tržno gospodarstvo ali kapitalizem, ne vceplja več toliko komunistične ideologije kot pa vrednote tržnega sistema. In kakor uspeti na trgu pomeni obogateti (ali vsaj dobro zaslužiti), tako uspeti na matematični olimpijadi pomeni povzpeti se na zmagovalne stopničke in dobiti zlato ali vsaj bronasto medaljo. Dokler gre za ideologijo, namreč ideologijo uspeha, svetovalcu za izobraževanje ni treba še ničesar reči o tem, ali obstaja tudi dejanska korelacija med vrhunskimi rezultati na šolski olimpijadi in dobro službo v kakšni korporaciji, če na kar na njenem vrhu. Film raje pokaže fanta, ki je zmagal na kitajski matematični olimpijadi – fant ima komaj 12 ali 13 let, a je videti že na smrt utrujen. »Ta imperativ uspeha,« slišimo kitajskega izobraževalnega svetovalca, »izvaja na učence strašen pritisk.« In še hujšega na študente, ki so že bliže možnosti dejanske korelacije med učnim uspehom in uspehom na trgu delovne sile. Njihov strah pred izpiti kaže, da ta možnost dejansko obstaja, vsekakor pa jih, pravi komentar, »iz človeških bitij spreminja v stroje za opravljanje izpitov«. Cena te preobrazbe je tudi vse večje število samomorov med študenti, praviloma v času pred izpiti. Kitajski študenti imajo najstrožje izpite (in najboljše rezultate na testih PISA, kar je kratica za Programme for International Student Assessment pri OECD), najkrajše spanje in so najbolj nesrečni (tako da morajo celo zavidati staršem, ki lahko konec tedna gledajo televizijo). Kapitalizem nikjer ni hec, toda na Kitajskem, kot kaže, še posebej ne.
Nadaljevanje filma zapusti Kitajsko in govori o nečem povsem drugem, čeprav še vedno o izobraževanju. »Na testih divergentnega mišljenja,« razlaga neki angleški profesor, »se je pokazalo, da skoraj 40 odstotkov otrok v starosti do 10 let doseže stopnjo genialnosti.« Ko pa so udeležence teh testov testirali 15 let pozneje, ko so že diplomirali, so samo še trije odstotki dosegli raven genialnosti. »Kaj se zgodilo?« se sprašuje profesor. So zašli v slabo družbo, so imeli slabe učitelje, so se zanemarili? »Nič od tega, zgodil se jim je izobraževalni sistem. Ta je tisti, ki je v njih zatrl vse kali genialnosti.« Ker je to sistem, ki prenaša samo še znanja, znanja za »poganjanje dinamike kapitalističnega gospodarstva«, kot pravijo avtorji knjige Kaj po univerzi? (pred kratkim je izšla pri ljubljanski založbi *cf.). Toda najbolj zanimivo je, da nas k tej knjigi ne napotita toliko ne kitajski šolski režim ne angleški kritik izobraževalnega sistema kot »govoreča glava« nemškega menedžerja, ki razlaga, da je skrajni čas, da izstopimo iz tega norega in neznosnega sistema konkurence, ki gospodarstvo spreminja v bojno polje, šolstvo pa v kapitalističnega lakaja. Skratka, toliko da ne reče enako kot Primož Krašovec, ki se v Kaj po univerzi? sprašuje: »Ali ne bi bilo zato bolj smiselno univerzo spremeniti v mesto produkcije kritične družbene teorije in zamišljanja alternativ kapitalizmu /…/, kot pa da ji ponižno zagotavljamo svojo vdanost in krotko pripravljenost sodelovati v njenem novem zagonu?«
Povod za knjigo Kaj po univerzi? je bila zasedba filozofske fakultete ljubljanske univerze, ki jo je od konca novembra 2011 do zadnjih dni januarja 2012 organiziralo gibanje Mi smo univerza. Če so kitajski študenti že tako ponotranjili kapitalistični imperativ uspeha, da se spreminjajo v stroje za opravljanje izpitov, tega že ni mogoče reči za slovenske in še posebno ne za tiste, ki so sodelovali pri zasedbi filozofske fakultete. Ena izmed tem, o katerih so razpravljali na zasedbi, je bila prav »intelektualno izpraznjeno zbiranje kreditnih točk« (Luka Culiberg), ki da je po bolonjski reformi povsem izkoreninilo teoretsko in kritično mišljenje. Rastko Močnik analizira neodzivnost univerze na zasedbo, ki ga je napeljala k dvema hipotezama: bodisi se univerza »preobraža v ideološki aparat neoliberalnega kapitalizma« ali pa ni več sposobna, »da bi se soočila z emancipacijskimi in teoretskimi praksami«.
Večina drugih prispevkov v knjigi potrjuje zlasti prvo hipotezo. Primož Krašovec v študiji Neoliberalizem in družba znanja pride do sklepa, da javno v primeru univerze »po novem ne pomeni znanja, ki bi bilo uporabno, denimo, delavcem v boju za egalitarno in pravično družbo, temveč znanje, ki največji del prebivalstva reducira na zgolj delovno silo in ga opremlja s temu ustreznimi veščinami in kompetencami, veliko manjši del pa 'opolnomoči' za podjetnike, ki bodo s to delovno silo svobodno razpolagali glede na svoje vsakokratne eksploatacijske potrebe«. Za neoliberalizem smo vsi podjetniki, ki investirajo svoj izobrazbeni, kulturni, socialni kapital, toda »bolj ko se delavci in delavke vedejo racionalno kot imetniki človeškega kapitala, bolj jih kapital izžema« (Rastko Močnik, Univerza in znanost v sodobnem kapitalizmu).
In ne nazadnje, ni naključje, da je študentska zasedba potekala prav na filozofski fakulteti, saj je humanistika danes privilegirana tarča neoliberalističnih napadov, ker je tako »neuporabna«. Kar pa nas, opozarja Krašovec, ne sme zavesti v iluzijo, da je na humanisitki kaj samo po sebi subverzivnega ali antikapitalističnega. »Kritika neoliberalizma s stališča žlahtnega humanizma je današnji 'antikapitalizem za idiote', katerega skrajni domet je ohranitev humanistike kot nekakšnega rezervata za ekscentrične učenjake.« Po Krašovcu ima humanistika le tri možnosti: lahko ohrani status quo in postane fosilna institucija, lahko se »modernizira«, torej komercializira in podredi zahtevam tako imenovane kulturne in kreativne industrije, lahko pa »izkoristi zgodovinski trenutek, v katerem ne more izgubiti ničesar«, in poskuša postati kritičnoteoretska praksa. Ki bo med drugim znala pojasniti, zakaj so diplomanti sicer zaposljivi, ne pa tudi zaposleni. In to poskušala spremeniti.
