Z izgonom vedno ljubeznivega in skromnega (saj je živel v malo večji brunarici) Janukoviča so Ukrajinci v gnojnico potunkali nič krive Ruse in Kremelj. Za razumevanje ruskega besa je treba iti po vrsti. V nastali krizi po nasilnem izgonu najbolj poštene ukrajinske oblasti doslej so bili namreč tepeni zgolj – Rusi. Pa ne v Kijevu in ne na Krimu, ampak v Moskvi. Pod Putinovim oknom so policisti morali prebutati 30 Rusov, ki so si drznili glasno protestirati proti odhodu 30.000 ruskih vojakov na sicer ukrajinski Krim, ki pa je od nekdaj ruski. Da so zaradi ukrajinskih neumnosti ruski policisti namesto Ukrajincev tepli ruske državljane, je rana na ruskem telesu, ki je niti litri vodke ne bodo zlahka dezinficirali.

Pa to se še nekako da preživeti. Ampak da ves svet s prstom kaže na Moskvo, ker je bojda poslala rdečearmejce na Krim, težko pogoltne še tako široka in mehka ruska duša. Moskva, častna komsomolska, tega ni naredila in po krivici zdaj zardeva. Ima pa drug problem. Ves generalštab stoji mirno pred Putinom, sklanja glavo, gleda v tla, vrta s prstom po nosu, ko ga predsednik nadira, ker ne morejo ugotoviti, kdo med njimi je podaril ali prodal krimskim Rusom, nekakšnim domobrancem, uniforme ruske vojske, tovornjake, tanke, pehotno in raketno orožje, da zdaj z vsem tem arzenalom kot pavi paradirajo po Krimu, svet pa misli, da gre za kremeljsko okupacijo, in Moskvi grozi s sankcijami. Pa tudi to še ni vse. Leta in leta je ruski politični vrh potreboval, da se je znebil stigme, da Rusija še iz časov ZSSR in malce pozneje strašno rada leta naokrog in s tanki ponuja »bratsko pomoč«, kot je to bilo na Madžarskem (1956), v Češkoslovaški (1968), Afganistanu (1979), Čečeniji (1994) ter v Južni Osetiji in Abhaziji (2008). Vedno ko jo je kdo poklical na pomoč, je Rusija prihitela in pomagala po najboljših močeh. Ker pa ji je to zelo nižalo mednarodni rating, je sklenila, da se tega ne gre več, in je začela prisegati na star kozaški pregovor: »Kar je (pro)dano, je v zemljo zakopano!« Potem pa ti Ukrajinci naredijo štalo in na Krimu živeči Rusi med mlatenjem Ukrajincev milo prosijo, naj Rusija požre dano besedo o nevmešavanju, jih reši pred EU in podarjeni Krim vzame nazaj v svoje toplo naročje.

Kaj naj naredi Moskva? Naj se obnaša kot kruta mačeha iz Grimmovih pravljic? Če zamolči svoje »dete« ob Črnem morju, jo bodo naslednji rodovi prekleli, če bo pomagala in poslala čete, bo sprožila strahoten plaz. Ne gre namreč pozabiti, da je Rusija podarila zemljo in državnost tudi baltskim narodom, ker pa tam živi na milijone Rusov, lahko še oni, tako kot krimski, zacvilijo, da jim je hudo pod bruseljsko tiranijo, in naj jim mati Rusija, če že noče poslati svojih vojščakov, vsaj posodi uniforme in tanke, da se sami osvobodijo. Dala je zemljo in državo mnogim republikam, kjer živijo tudi Rusi. Kaj če se še njim stoži po nekdanji domovini? Naj jih pusti trpeti? Toda lahko se zgodi še kaj hujšega. Se spomnite, da je ruski car Aleksej II. za piškavih 7,2 milijona dolarjev leta 1876 prodal Američanom vso Aljasko? Kaj pa če je tam živih še nekaj Rusov, ki si ne želijo Obame za predsednika in bi radi cirilico nazaj? In zaprosijo Moskvo za pomoč?