Božidarju Kosu so starši zgodaj omogočili glasbeno izobrazbo, čeprav oče pozneje za študij glasbe ni hotel slišati. Zato je Kos najprej študiral na fakulteti za strojništvo v Ljubljani, vmes sestavil svoj prvi plesni jazzovski študentski orkester, potem pa z jazzovskimi ansambli prepotoval mnogo držav, dokler se ni leta 1965 ustalil v Avstraliji.

Takrat se je začela tudi njegova akademska glasbena pot, saj je iz kompozicije v Avstraliji celo doktoriral. Vmes se je izpopolnjeval tudi v Evropi pri G. Ligetiju, B. Ferneyhoughu, M. Kaglu, G. Sinopoliju, C. Halffterju, B. Randsu. Pozneje je poučeval na Torrens College of Advanced Education in na fakulteti za glasbo v Adelaidi, po doktoratu pa je postal profesor in predstojnik kompozicijskega in glasbenotehnološkega oddelka na glasbenem konservatoriju univerze v Sydneyju. Sodi med najvidnejše avstralske skladatelje in pedagoge. Po upokojitvi je ostal še nekaj let v Avstraliji, zadnjih pet let pa spet živi v Sloveniji, v Brežicah. Je redni član SAZU.

Začeli ste v jazzu, jazz je bil tudi razlog za vaš zgodnji odhod v tujino.

Prvi jazzovski aranžma za orkester sem napisal že konec srednje šole, kot študent pa sem potem sestavil svoj prvi orkester. Takrat so bili v Ljubljani že trije plesni orkestri, poleg Adamičevega študentski orkester Berači ter tisti, ki je igral na plesih na Taboru. Moj je bil četrti, vžgali smo in vodil sem ga tri leta. Z manjšim sestavom smo takrat igrali tudi po Jugoslaviji, recimo v Dubrovniku in Beogradu. In tako me je neki beograjski jazzovski ansambel povabil s sabo v Salzburg, začeli so nas vabiti še drugam. To je bilo leta 1959. In smo potovali, kakšno leto, ko pa bi morali v Pakistan, je moja vnema popustila in sem izstopil iz ansambla. Ujel me je drug ansambel iz Rio de Janeira, potrebovali so vibrafonista, in šele z njimi sem se začel odmikati od tega, kar je bilo takrat pri nas poznano kot južnoameriška glasba. Spoznaval sem dušo afrokubanskih ritmov ali sambe.

Leta 1993, ko sem bil že v Avstraliji, mi je Australian Broadcasting Corporation (ABC) naročil skladbo ob 70-letnici takrat že pokojnega avstralskega skladatelja Dona Banksa, ki se je v mladosti tudi ukvarjal z jazzom. Do takrat še nisem napisal ničesar orkestralnega na temo jazza. Tako je nastala skladba za jazz trobento, alt saksofon in simfonični orkester, izvedli so jo sydneyjski simfonični orkester, odlična jazzovska solista in štirje tolkalisti. Zapletena ritmična struktura ni bila jazzovska, slonela pa je na afriških bobnih, ki so osnova za jazz. Tudi trobentač, ki je sicer igral po vseh jazzovskih big bendih po Ameriki, je bil presenečen nad ritmično strukturo tolkal.

Se počutite kot avstralski ali kot slovenski skladatelj?

Ko sem živel v Avstraliji, sem se imel za avstralskega skladatelja. Res pa je bilo iskanje tovrstne identitete zame vedno zelo težko: emigranti se nikoli ne asimilirajo povsem v državo, kamor se priselijo. Ko je bilo treba dobiti pozicijo za stalno profesuro, so me vzeli, ker v stroki niso mogli dobiti boljšega. Ampak na radiu ABC, kjer so izraziti anglofili, so me vedno najavljali kot skladatelja iz Jugoslavije in potem skladatelja iz Slovenije, ki živi v Avstraliji. Če bi prišel k njim kot Anglež, bi bil že po tednu dni avstralski skladatelj. Mnogi Avstralci še vedno razumejo nekdaj kolonialno Anglijo kot svojo domovino. Drugje po svetu sem bil vedno obravnavan kot avstralski skladatelj.

Ampak leta 1991 ste postali tudi član Društva slovenskih skladateljev.

Moja glasba je v osemdesetih v Slovenijo – oziroma takratnemu uredniku za resno glasbo na nacionalnem radiu Leonu Engelmanu v roke – prišla bolj po naključju, a jim je bila očitno všeč. Pripravili so celovečerno oddajo o moji glasbi, vmes sem v Trstu dobil nagrado za violinski koncert, in ravno tega naj bi potem Simfoniki RTV Slovenija izvedli na slavnostnem koncertu ob osamosvojitvi. Igrali naj bi še eno Lebičevo delo, koncert pa bi morali prenašati po vsej Evropi. Takrat sem prišel v Slovenijo, na dan koncerta smo imeli dopoldne še vajo in snemanje, popoldne pa so Cankarjev dom že obkrožili tanki. Koncert je bil odpovedan, začela se je vojna. Vrnil sem se v Avstralijo, Simfoniki so ta koncert potem izvajali v Trstu in Ljubljani ter ga izdali tudi na plošči. Približno takrat sem dobil tudi povabilo iz Društva slovenskih skladateljev za častnega člana, pred tem pa nisem imel stikov s slovenskimi skladatelji. Pravzaprav sem spoznal glasbo Lojzeta Lebiča ob krstni izvedbi njegove skladbe Queensland music v Queenslandu, kjer so izvedli tudi moj violinski koncert, mislim, da takrat ravno tretjič. Poznal sem tudi Pavla Mihelčiča, v mladosti sva bila soseda v Novem mestu, vendar do leta 1991 nisva imela stikov. Ko so mi leta 1995 na univerzi omogočili šestmesečno bivanje v Sloveniji in obiske nekaterih evropskih glasbenih festivalov, sem se lahko bolje spoznal tudi s slovensko ustvarjalnostjo.

Na Slovenskih glasbenih dnevih, kjer so vas sicer že večkrat izvajali, bo nocoj krstno izvedbo doživela vaša Simfonija št. 3. Kako je nastala?

To delo sem napisal konec leta 2012, in ker pišem s svinčnikom, mi potem vzame še šest mesecev, da partituro napišem na čisto. Tako vedno počnem in zato me pogosto boli komolec (smeh). Moji študenti so se morali naučiti komponirati na računalnik, ker je to bodočnost, sam pa tega ne maram. Ko govorim z dirigenti, tudi oni ne marajo preveč računalniških partitur, pravijo, da ne vidijo duše skladatelja.

Zanimivo, glede na to, da vam tehnologija ni tuja?

Seveda uporabljam računalnik in vse, kar sodi zraven, ne maram pa računalniške partiture. Na univerzi smo začeli delati z računalniki že v osemdesetih letih, vsa komunikacija je že potekala prek interneta in elektronske pošte, ki ju v Evropi še niste poznali. Internet je v bistvu zamisel univerz, da so lahko komunicirale med seboj.

Vesolje motivno radi vključujete v svoje skladbe. V čem vas vznemirja?

Vesolje me je fasciniralo že od nekdaj, ta motiv najdemo v skladbah Aurora Australis ali Quasar za tolkalni kvartet. Še danes si ne znam predstavljati, kako lahko iz ene točke nastane življenje, iz enega velikega poka vesolje, iz ene celice tako čudovito, komplicirano bitje, kot je človek. V Sydneyju sem občudoval tudi veličastne ognjemete ob novem letu in vse to se je nekako pomešalo. Idejo eksplozije sem razvil tudi v Simfoniji št. 3, kjer je začetni material osnovan na hitrem razvoju posameznih not v sozvočja več not, kar namiguje na neke vrste eksplozijo. Ta ideja se večkrat ponovi v raznolikih verzijah in se postopno preoblikuje v razne teksture. Drugi pomemben material je kratka melodija, ki na koncu preraste v sedemglasni fugato. Napetost med enim in drugim materialom se konča z vrhuncem, po katerem ostane samo zelo tihi zven godal, iz katerega se potem razvije konec.

Orkestraši pravijo, da so vaše partiture izvajalsko zelo zahtevne. Vam to tudi povedo?

To mi pripovedujejo že od nekdaj. Skladatelj Ivo Petrić je enkrat rekel, da pišem težke partiture, ampak vse skupaj pa zveni zelo fino.

Nocoj bo predstavljena vaša in Lebičeva ustvarjalnost. Nehote se ob takih dogodkih vrinjajo primerjave. Se da ustvarjalnost med seboj sploh primerjati?

Sam ne bom primerjal, zelo dobro poznam Lebičevo ustvarjalnost in on pozna mojo glasbo in po stilu sva dva povsem različna skladatelja. Ljudje pa bodo primerjali, res je, čeprav v tem ne vidim smisla. Vsak ima svoj stil, svoj okus, svojo individualnost. Poslušam veliko sodobnih, mladih skladateljev in takoj vem, pri kom je kdo študiral. So kopije, kloni in to ni dobro. V Avstraliji sem uvedel, da so dodiplomski študenti vsak semester študirali z drugim skladateljem, pri čemer so morali ostajati osredotočeni na glasbeno materijo, za katero so se odločili. Nikoli jim nisem vsiljeval svojega stila, niti nisem želel, da me kdo imitira. Študentje se sicer vedno učijo iz partitur, ki so jih drugi napisali, toda iz tega znanja je potem treba ustvariti lasten jezik. Individualnost pri skladateljevanju se mi zdi najpomembnejša.

Menim, da se v zadnjih 30 letih v glasbi ni spremenilo nič, pogrešam novotarije pri mladih, mi stari smo že tako ali tako izoblikovali svoj jezik. V 60. in 70. letih se je komponiranje razvijalo v nekaj novega, a vse te poti so vodile enosmerno, do zidu. Zdaj je čas, kot je bilo za časa Monteverdija, da se ustvari sinteza vsega. Skratka zbrati skupaj znanja, dodati nekaj svojega in začeti pisati smiselno glasbo, ne ostajati le pri eksperimentiranju.