Na drugi strani pa vsem tistim, ki imajo visoka posojila, nov nasmešek na obraz nariše vsak dodatni mesec nizkih obrestnih mer. Mislijo si: če je to recesija, naj kar traja. Seveda ob predpostavki, da ohranijo svojo zaposlitev.
V recesiji je namreč ravno brezposelnost dejavnik, ki ga državljani najmočneje občutimo. Tako se zdi skoraj samoumevno, da ameriška centralna banka (Fed) zastopa dva cilja, in sicer nizko inflacijo ter maksimalno zaposlenost. Da bi svojo komunikacijo s trgom zastavila kar se da transparentno, so pred dobrim letom predstavili, kdaj bodo začeli umikati svoj nestandardni ukrep kupovanja obveznic (QE). Postavili so si cilj pri brezposelnosti 6,5 odstotka in širšem izboljšanju dogajanja na trgu dela.
Na drugi strani je Evropska centralna banka (ECB) vztrajala pri enotnem cilju nizke inflacije. A letošnji marčevski sestanek je poleg razočaranja dela investicijske javnosti, ki je pričakovala znižanja obrestnih mer in aktivacijo novih nestandardnih ukrepov, prinesel tudi novost. Prvič so namreč trgu predstavili podatek – »slack« oziroma »output gap«, ki naj bo trgu smernik za napovedovanje obrestnih mer. V družbi predstavlja namreč razliko med dejanskim in potencialnim BDP ter ga najlažje opišemo z visoko brezposelnostjo, presežnimi kapacitetami in padajočimi cenami.
Zdi se, da dinamika monetarne politike ECB zaostaja za Fedom za dobro leto. Trgu zdaj počasi predstavlja podobno terminologijo. Tako lahko na prvo žogo rečemo, da lahko v Evropi pričakujemo višje obrestne mere dobro leto po prvem ameriškem dvigu, kar bi pomenilo v začetku leta 2017. Omenjenemu pritrdita tudi pogled na evropsko krivuljo zahtevane donosnosti in napoved Mednarodnega denarnega sklada o gibanju »output gapa« za Evropo. Slabost omenjenega smernika je v tem, da ga je veliko težje »spraviti v številke« kot brezposelnost. To pa odpira vrata večji svobodi ECB in s tem tudi leto 2017 postavlja pod vprašaj.
