Olimpija, ki se ima za edini resen klub (čeprav to ni), je izgubljena v EBEL, druga moštva pa so odvisna zgolj od finančne injekcije hokejske zveze, da lahko za silo zakrpajo sezono v drugi ligi INL. Od šesterice sodelujočih v tem petnajstčlanskem tekmovanju je kar polovica slovenske zasedbe nekonkurenčna povprečnim moštvom iz Avstrije in Italije. Tekme Bleda so bile denimo tako neprivlačne, da niso zanimale niti najožjih sorodnikov igralcev, obisk pa je bil nizek tudi drugod.
Prav posebna zgodba je fiasko okoli organizacije državnega prvenstva. Že drugo sezono zapored bo boj za prvaka minil zelo neopazno, še bolj nenavadna pa je različica tekmovanja, saj bo zmagovalec spet odigral le štiri tekme. Hokejska zveza se kot organizator državne lige očitno ni nič naučila od zadnje polomije, ampak je pripravila še bolj mizeren sistem kot v prejšnji sezoni. Ne bi bilo slabo, da bi se odgovorni vprašali, v kateri državi s primerljivimi hokejskimi uspehi in tradicijo bodo finale odigrali kar po nogometnem vzoru, da bo prvak znan po boljšem izkupičku iz dveh tekem. To pomeni, da je lahko končni izid celo neodločen, kar je dokaz, kako manjvreden in smešen sloves ima državno prvenstvo.
Smešen pa je tudi način, po katerem lahko Jesenice kar mimo pravilnika sodelujejo v tekmovanju za naslov prvaka. Če osvojijo lovoriko (kar sploh ni nemogoče), se bo pod velik vprašaj postavila regularnost prvenstva, saj so Team Jesenice zasebni projekt hokejske zveze, kar jih postavlja v favoriziran položaj. Ne gre pozabiti, da Jesenice ne izpolnjujejo niti osnovnih kriterijev za nastop, saj niso klub, ampak na hitro ustvarjena selekcija, ki je – pozor! – brez predsednika ali odgovorne osebe, brez tekočega računa, brez domačega naslova, brez statuta...