Pokal Vitranc, največja alpska smučarska prireditev v Sloveniji, se je pokazal v prekrasni luči. Organizatorji so svoje delo opravili tradicionalno odlično, tokrat pa jih je s prekrasno podobo nagradilo vreme, ki se jih je usmililo celo do te mere, da je bil ponoči mraz, tako da so lahko pripravili izvrstni preizkušnji. Bili so deležni številnih mednarodnih pohval, na domači sceni pa so dobili zaušnico. Hkrati so bile namreč biatlonske tekme svetovnega pokala na Pokljuki. Realnost uspehov slovenskega športa pa je takšna, da je Rudno polje odneslo več medijskega blišča in Vitranc odrinilo v drugo vrsto. Teja Gregorin in Jakov Fak sta namreč precej večja frajerja kot slovenski alpski smučarji, ki so skupaj s celotnim vodstvom na najnižji točki.

Ob vseh dogodkih, ki so se ta konec tedna dogajali v Kranjski Gori, sem se večkrat spomnil na svojega novinarskega mentorja Boruta Šauto. Novinarski velemojster je pred slabimi šestimi leti in pol prezgodaj odšel na drugi svet. Šauta je bil izjemno kritičen novinar, ki je predvsem v svojih zadnjih letih opozarjal, naj vendarle slovensko moško smučanje naredi kakšno spremembo, da se ne bo znašlo v položaju, v kakršnem je sedaj. Ni dočakal kasnejše bede. Na drugi svet je odšel s prekrasnimi alpskimi smučarskimi doživetji in spomini. Če bi vedel, da odkar ga je leta 2007 premagala zahrbtna bolezen, slovenski alpski smučarji v osmih poskusih in 47 nastopih v Kranjski Gori niso osvojili niti ene veleslalomske točke, bi bil potolčen.

Borut, počivaj še naprej v miru, medtem ko tvoji prijatelji živimo v težkih moških alpskih smučarski časih, ki jim poveljuje nesposobno vodstvo brez vizije. Gotovo pa bi ti zaigralo srce, ko bi vedel, da Benjamin Raich, čigar začetke uspehov sva leta 1999 v Kranjski Gori in Schladmingu spremljala skupaj, še naprej blesti v svetovnem pokalu.