To je čudovit občutek. To daje krila. Prav to je dokaz, da je Pokljuka dobila zveste navijače. To niso več umetno ustvarjene razmere, ko sem gor pripeljejo šolarje in upokojence. Biatlon se je očitno v Sloveniji le prijel. Seveda to še ni Planica, a številka je lepa. Tudi tujcev je kar nekaj. Razlog je seveda tudi ta, da je Pokljuka v tem poolimpijskem terminu najbližje deželam z daljšo biatlonsko tradicijo. Zares je fino tekmovati. In moram izpostaviti, da tu gor ne prihajajo razni negativci. Pridejo le tisti z dobrimi nameni.
Je enako, tudi če prve tri tarče na prvem postanku ne padejo? Trener Kos je v šali pripomnil, da v vetru niste reagirali bolje, ker ste še mladi.Ob treh zgrešenih gre verjetno vsak naprej z mislijo, da bo poskušal na naslednjem streljanju vse narediti najbolje. Včasih uspe, včasih se še bolj sesuje. Vendar je to le šport. Do tega spoznanja sem prišel zelo pozno. Dolgo sem si v moji karieri zgrešene tarče in zapravljene priložnosti gnal k srcu in se živciral. Zdaj si rečem, da sem dobil priložnost, poskusil sem, izkupiček je tak in tako je. Šport je treba jemati na tak način, ker je le šport.
Kaj reprezentanci prinaša tak biatlonec, kot je Jakov Fak ?Navdušujoče je imeti takega biatlonca v ekipi. Vsaj eden, ki mu v teh dneh uspeva. Če ne bi bilo njega, bi bila vražje žalostna podoba na teh tekmah.
Od 11. decembra 1998, ko ste prvič nastopili na tekmah svetovnega pokala, ste bili od 38 uvrstitev moške štafete med deseterico na tekmah svetovnega pokala in olimpijskih igrah zraven udeleženi kar pri 36 tekmah. Na vašo žalost ste manjkali tedaj, ko je štafeta v Antholzu 2002 edinkrat stopila na stopničke svetovnega pokala. Občutki?To o sodelovanju v štafeti je pa nov podatek. Me veseli, da sem dal tak delež in bil tako pomemben člen. Seveda je to tudi zato, ker sem toliko časa, torej že petnajst sezon, zraven.
Namero, ki ste jo izrekli v Sočiju, ste že preklicali in boste še zraven.Rade volje. Če se bom seveda uvrstil v ekipo (pred sezono se je moral na izbirni tekmi pokala IBU še dokazovati, da si zasluži tekme svetovnega pokala, v Skandinavijo pa je moral s kombijem, medtem ko so ostali potovali z letalom, op. p.). No, nočem govoriti o tem. Težko je. Odnosi so toplo-hladni.
Niste edini, tudi starejši Ole najde motivacijo za vztrajanje.Tudi pri razmisleku ni lahko. Najbolj hudo mi je bilo, ko mi je kolega razkril transparent, s katerim bi pospremili moje slovo tu na Pokljuki. Takrat mi je bilo zares hudo. Upam, da bo v naslednjih letih še en tak čudovit teden, kot je ta, da se bom lahko tedaj poslovil. Verjetno si bom to zaslužil.
Ampak slovo, kakršno bi bilo tokratno, ko ste v času slavja Antona Šipulina še vedno krožili v kazenskem krogu in imeli še 2,5-kilometrski krog do cilja, verjetno ni najbolj častno?To pa je res. Na to nisem niti pomislil, nisem se niti zavedal in niti videl, da je bil že skoraj krog pred mano. Ne spomnim se, da bi me »rundali«. Treba je vedeti, da so bili že na startu zasledovalne tekme neobičajno veliki zaostanki okoli treh minut, kar je mnogo več kot kilometer. Če na strelišču zgrešiš še devet tarč, tako kot sem jih, je to skoraj dodaten kilometer in pol. Ja, ti mulci so hitro okoli.
V vaši biatlonski eri se je biatlon zelo spremenil.Ogromno sprememb je bilo. Tako v tekmovalnem kot organizacijskem vidiku. Raven vseh stvari se je tako dvignila, da ni za povedati. Prva stvar, ki pa mi pride na misel, je ta hotel in ta center. O, kakšne pogoje smo imeli pred petnajstimi leti. Že maja smo šli velikokrat na trening v tujino, ker doma pač nismo imeli primernih pogojev. In tako potem skoraj vso sezono. Več sem bil zdoma kot doma. Kar hudo mi je, da ta center ni bil zgrajen deset let prej. Zdaj lahko zelo blizu doma vsak dan naredim kvaliteten trening, potem sem lahko tudi z družino. In spomnim se prve tekme svetovnega pokala tukaj na Pokljuki pred verjetno 22 leti. Prav tu blizu sem kot »mulec« stekel čez progo, ker ni bilo nobenih ograj, podhodov, tunelov, ter trčil z enim od slovenskih biatloncev. Kakšno naključje!
Hčerka Kaja stopa po vaši poti. Pred tednom je dosegla drugo mesto na tekmi slovenskega pokala med leto starejšimi, kar je za najmlajšo kategorijo dokaj neobičajno, saj je starostna razlika očitna. Tudi žena Sabina je, ko ste na tekmah v tujini, redno v pokljuški smučini.V taki družini bi bilo zelo neobičajno, da ne bi ostal v športu, kajne? Dolgo sem govoril, da se moji ne bodo ukvarjali s tekom, da jih ne bom z ničimer posebej spodbujal ali celo silil. Zdaj nista samo Kaja pa žena Sabina tisti, ki izkoristita vsak prosti čas za gibanje, ampak tudi mlajši Tevž (rojen januarja 2007, prav na dan Janezove najboljše uvrstitve s tekem na Pokljuki – 16. mesto, op. p.) je že zelo zagnan in živahen. Očitno sta oba zapisana temu športu. No, naj se kar gibajo, saj je to najlepši način življenja.
