Bolni otroci se pouka bolj veselijo

Vedno spreminjajoča se šola terja ogromno prilagajanja in improviziranja, a izkušenemu učitelju in njegovim 23 sodelavcem to ne predstavlja težav. Kot geograf pogreša le pouk na terenu, toda tudi s tem se uspešno spopada. Predvsem s pomočjo informacijske tehnologije, s katero izvaja nazornejšo in interaktivno geografijo, k temu pa spodbuja tudi druge. Zavod RS za šolstvo mu je zato letos podelil priznanje Blaža Kumerdeja za uvajanje novosti v izobraževanje.

V bolnišnični šoli je pouk predvsem individualen. Ne tako kot v navadnih šolah, kjer lahko samo govorijo o individualnem pristopu do otroka, ampak res poteka po principu en učitelj na enega otroka oziroma na največ tri učence. Običajno se moramo tudi uskladiti z njihovo matično šolo. Oni nam predložijo program, po katerem delajo, in mi potem po njem nadaljujemo z učno snovjo, dijakom pa ponudimo nekakšno brezplačno učno pomoč. Zanje pouk sicer ni obvezen.

Vsak ponedeljek imamo konferenco, kjer skupaj pogledamo, kdo je prišel na novo, si razdelimo prednostne predmete in naredimo urnik za vsakega otroka posebej. Najbolj se posvečamo tistim otrokom, ki bodo ostali dlje časa, drugi že hitro nadoknadijo zamujeno in jih bolj zaposlimo, kot da bi jih sistematično poučevali.

Kadar gre za otroke iz Ljubljane, jih obiščemo na domu, sicer pa učimo tudi na daljavo, saj k nam prihajajo otroci iz vse države in to že dolgo ni več samo to, da pošlješ otroku nalogo, ampak poteka veliko bolj interaktivno. Trenutno ravno poučujem sedmošolko, ki gre po terapijah domov, vendar ne sme biti v stiku z drugimi otroki. Za to imamo Arnesov videokonferenčni sistem, prek katerega se ne le vidimo in slišimo, ampak imamo v ozadju vsebine, otrok rešuje naloge, jaz spremljam to reševanje, lahko mu narišem na zemljevidu ali pa ga prosim, da mi nekaj pokaže. Imamo tudi spletne učilnice, v katerih dostopajo do gradiv, rešujejo kvize in podobno.

Ne bi rekel, da je lažje. 45 minut individualnega pouka je napornih za otroka in zame, sploh kadar gre za kakšnega bistrega, ki mu lahko razložim v tem času še in še. Naša prednost pa je, da lahko manj dojemljive otroke pripeljemo do boljših rezultatov. Velikokrat so se pojavljali dvomi, ko so otroci pri nas dobili boljšo oceno kot v svoji matični šoli, ampak to ni bilo zaradi našega sočutja, ampak ker se lahko posvetimo samo njemu, v veliki skupini pa se ta otrok izgubi. Mi nenehno iščemo njegovo pozornost in jo poskušamo dobiti nazaj, kadar kam zatava. Na stari pediatrični kliniki smo imeli recimo tudi eno učilnico, kjer je za eno mizo poučeval geograf, za drugo slavist in za tretjo biolog, in kdor je bil glasnejši, je pritegnil tudi druge otroke. Zdaj imamo veliko več prostorov, a se še vedno kdaj zgodi, da sta dva učitelja v enem prostoru. Učitelji se pač moramo še bolj potruditi za otrokovo pozornost.

Predmetnim učiteljem nam je lažje. Ker naša šola ne deluje le na pediatrični kliniki, ampak tudi na otroškem oddelku dermatološke klinike, ortopedske klinike, v rehabilitacijskem centru Soča in na Centru za klinično psihiatrijo, nenehno menjamo lokacije in smo z otroki v stiku dvakrat na teden. Težje je razrednim učiteljem, ki so ves čas na istih oddelkih, bolj sodelujejo z zdravniki in več vedo o otrokovi diagnozi. Sam vedno izvem, na katerem oddelku je otrok, in iz tega lahko sklepam, s čim ima težave, več kot to pa niti ne želim vedeti. Obema poskušam situacijo olajšati tako, da menim, da je otrok prišel v bolnišnico za nekaj dni, da se bo hitro pozdravil. Vendar vseeno se kdaj zgodi, da se ti kdo zelo prikupi in zgodile so se že žalostne zgodbe zaradi izgube. K sreči takšnih primerov ni veliko.

Tu pa tam, sicer pa bi rekel, da je 99 odstotkov otrok veselih, ko pride čas za pouk. Zelo redko se zgodi, da starši in otrok ne bi dovolili pouka, saj je prav učenje tisto, kar prekine bolnišnično rutino. Šola je za otroke most med boleznijo in normalnim življenjem. Če se otrok ne bi učil naprej, bi mislil, da je odpisan, da ne bo več ozdravel, učenje pa mu daje upanje, da bo šel nazaj v šolo k prijateljem. Na številnih oddelkih nas zdravniki celo prosijo, da imamo čim več pouka, da otroci odmislijo težave, ponekod pa je ravno obratno. Zgodi se tudi, da se pripraviš na pouk, prideš k otroku in on spi. Ponoči se mu je stanje poslabšalo. Takrat se preprosto obrneš in kasneje nadomestimo to uro.

Interaktivnost je vedno boljša kot samo beseda. Zaradi individualnega pouka sem imel v bolnišnični šoli odlično možnost, da že zelo zgodaj začnem uporabljati tehnologijo kot dopolnilo k pouku, sploh pri geografiji. Sčasoma smo prešli na prenosnike ter naprej na tablične računalnike in drugo mobilno tehnologijo, kar je poučevanje poenostavilo. Zaradi teh izkušenj sem v sodelovanju z zavodom pripravil številne seminarje in gradiva za pouk z uporabo tehnologije za druge učitelje.

Danes mi recimo Googlovi posnetki omogočajo, da otroke popeljem vsaj po virtualnem svetu. Sicer mi je nekajkrat uspelo, da sem tiste bolj zdrave peljal na kratek izlet, drugače pa nimamo ekskurzij in namesto tega sem pripravil spletno aplikacijo. Tako zdaj učitelji, ko pripravljajo ekskurzijo, pogledajo na spletišče in izdelajo pot z vsemi točkami in vprašanji. Nam v bolnišnični šoli pa je v veliko pomoč GPS-tehnologija pri orientaciji in »iskanju zakladov«. Okoli bolnišnice jim nastavim točke in otroci prek koordinat z GPS-napravami veselo poiščejo te točke. Tudi to se da!