Že leta 1994 je takratni generalni državni tožilec na posvetu o lastninjenju izjavil, da je za pisanje kazenskih ovadb v zvezi z divjim (neodplačnim) lastninjenjem škoda vsakega lista papirja. Na čem je temeljila njegova izjava, je še danes uganka. Vsekakor pa je bilo to nedvoumno sporočilo udeležencem v procesu lastninjenja, da državno tožilstvo ne vidi nobenih ovir in preprek pri uporabi različnih modelov divjega lastninjenja družbenega kapitala. Namesto jasnega stališča državnega tožilstva, da morajo podjetja in državne institucije v tranziciji zagotavljati neokrnjeno vrednost družbenega premoženja, je bil na neki način dobesedno odprt prosti lov na družbeni kapital. Ob tem je pomemben podatek, da tudi sodna veja oblasti, izjema je bilo Vrhovno sodišče RS, takrat ni razbrala in razumela opozoril glede tega, kako resno grožnjo za prihodnost države in državljanov predstavlja divja privatizacija. Kot ilustracijo takšnih razmer navajam izjavo državnega tožilca na tožilstvu v Ljubljani, ki je (še) leta 1998 (leto formalnega zaključevanja lastninjenja) ugotavljal, da bo težko vodil kazenski postopek, povezan z divjo privatizacijo, ker ne pozna dobro tovrstne zakonske ureditve. Državno tožilstvo je v zvezi z divjim lastninjenjem prejelo nekaj več kot 550 kazenskih ovadb, vložilo nekaj nad 50 obtožnih predlogov in doseglo manj kot deset obsodilnih sodb. Revizija postopkov lastninjenja je sicer zajela skoraj vsa družbena podjetja (več kot 1100 podjetij), učinki revizij pa so bili daleč od pričakovanih. Agencija za revidiranje in družbeni pravobranilec sta v okviru svojih pristojnosti sprejemala odločitve za odpravo ugotovljenih oškodovanj, toda zaradi skoraj popolne odsotnosti kazenskega pregona storilcev kaznivih dejanj namen revidiranja ni bil dosežen.
Gospod generalni državni tožilec, videti je, da ima državno tožilstvo težave pri preganjanju storilcev kaznivih dejanj po uradni dolžnosti zlasti v primerih, ko se takšna dejanja pojavljajo množično, v desetinah ali stotinah istovrstnih primerov. Javnost pa bi utemeljeno pričakovala ravno nasprotno. Nekako samoumevno bi bilo , da bo ukrepanje državnih tožilcev ravno v takšnih primerih hitro in učinkovito. Preganjanje storilcev množice istovrstnih kaznivih dejanj po uradni dolžnosti je za državno tožilstvo očitno problem, ki se je pokazal tudi pri množičnih kršitvah enakopravnosti (področje človekovih pravic in svoboščin) v primeru tajnega in nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva RS. Gre za primere, ko državljani drugih republik v zakonskem roku niso vložili zahteve za pridobitev slovenskega državljanstva. Takšen izbris stalnega prebivališča je doletel tudi 5360 otrok (in tudi njihove starše) , ki so jim bile ukinjene vse pravice, zdravstveno in socialno zavarovanje pa tudi možnost vpisa v osnovne in strokovne šole. Opisana kazniva dejanja so se po 26. februarju 1992 vrstila kar nekaj let. Vendar iz podatkov izhaja, da državno tožilstvo proti storilcem takšnih kaznivih dejanj po uradni dolžnosti ni začelo nobenega postopka kazenskega pregona.
Državno tožilstvo je samostojen državni organ in državni tožilec je vezan le na ustavo in zakon. Tudi trajni mandat državnega tožilca zagotavlja, da tožilstvo (lahko) deluje samostojno in neodvisno od dnevne politike. Ob primerih skoraj nepregledne množice kaznivih dejanj v zadevi (tajnega) izbrisa stalnega prebivališča tisočim osebam in uničevanju njihovih osebnih dokumentov se zato zastavlja vprašanje, kako se je (tudi državnemu tožilstvu) to lahko zgodilo. Seveda so tovrstna kazniva dejanja že zastarala, toda v javnosti ostaja grenak priokus in neodgovorjeno vprašanje, zakaj državno tožilstvo ni ukrepalo že ob prvih primerih nezakonitega ravnanja upravnih organov, saj je preganjanje storilcev kaznivih dejanj glavna pravica in glavna dolžnost državnega tožilca. Priložnost, da se državno tožilstvo v primeru izbrisanih izkaže kot samostojen državni organ, je splavala po vodi. Res škoda! Morebiti bi državno tožilstvo tisočim prebivalcev Slovenije s pregonom takšnih kaznivih dejanj lahko prihranilo neizmerno trpljenje (in tudi kako človeško življenje), Sloveniji pa ugled v EU kot državi, ki ravna odgovorno, ko gre za spoštovanje človekovih pravic in svoboščin.
Janez Krnc, Litija