Po sogovornikovih besedah je pred leti večji del ukradenih vozil (avtomobili srednjega cenovnega razreda) ostajal v Sloveniji. Dražji jekleni konjički pa so izginjali v smeri proti Srbiji (sprva prek Hrvaške, pozneje pa Madžarske). Nekaj jih je ostalo tam, drugi so potovali proti jugu Evrope – del proti Grčiji in Turčiji, del pa na sever proti Rusiji. Nekaj jih je s pomočjo ladijskega transporta zapustilo Evropo, pri nas ukradene avtomobile pa so našli tudi že na Arabskem polotoku, v Tuniziji in celo v Južni Koreji.
Predelava je draga
Na novi trend, torej kraje za avtodele, so že pred časom opozorili preiskovalci iz Avstrije in Nemčije. Tam je prišlo do velikega porasta tatvin. »V vzhodnem delu Nemčije so se povečale za okoli 40 odstotkov, v Avstriji pa za več kot 50, predvsem na Dunaju in v okolici. Ugotovili so, da tatovi iz vzhodnoevropskih držav ponoči ukradejo vozilo in nato hitro zapustijo državo. Vse se zgodi v dveh ali treh urah. A ta vozila ne potujejo v vzhodno Evropo, da bi bila prodana v enem kosu, pač pa po delih. To vozilo na Madžarskem, na primer, razkosajo, potem pa dele distribuirajo po vsej Evropi. To je razvidno s spletnih strani, prek katerih se prodaja ogromno avtodelov. Avstrijci so, na primer, prijeli možakarja, ki je z njimi zalagal velik del Evrope. Zasegli so mu okoli 800 avtomobilskih motorjev – zavedajte se, da se tu zadaj skriva okoli 800 ukradenih avtomobilov... No, večino pri nas ukradenih avtomobilov razkosajo kar pri nas. Smo pa lansko jesen razkrili združbo slovenskih in srbskih storilcev. Orodje so prinesli iz Srbije in tu kradli avtomobile, razstavljali pa so jih v Srbiji,« je povedal Garbajs. Razlog, da se ne prodajajo več tako pogosto v enem kosu, je v zaslužku. Če namreč želijo ukradeno vozilo spraviti nazaj v promet, kjer bo dosegalo glede na letnik normalno tržno vrednost, ga morajo kvalitetno predelati. Dobiti mora novo identiteto, spremeniti je treba številko šasije in vse druge oznake, na podlagi katerih bi ga policija lahko identificirala. Temeljiteje se tatovi tega lotijo, večje stroške imajo in zaslužek je manjši.
Slovenija sicer spada med države EU, ki imajo glede na število prebivalcev malo tatvin. Slovenija je na tej lestvici vsako leto med zadnjimi. Iz leta v leto so pri nas najbolj zaželeni renaulti, volkswagni (predvsem golf in passat) in BMW-ji. Predlani je s parkirišč izginilo največ jeklenih konjičkov letnikov od 2005 do 2009. Za tatove so manj zanimive japonske in korejske znamke. »Teh vozil je na naših cestah manj in zato jih manj kradejo za rezervne dele,« pravi Garbajs. Na vprašanje, ali obstaja država, v kateri je še posebej veliko povpraševanje po ukradenih avtomobilih, odgovarja, da po delih povprašujejo povsod. Glede »celih« avtov pa je tako: »V Rusiji avto brez težav izgine, od Moskve naprej ga je nemogoče najti. Enako velja za tiste, ki so že zapustili Evropo, na primer prek Turčije.«
Rešitev: varovalne naprave
Na mejnih prehodih so predlani odkrili 105 ukradenih vozil. Številka seveda iz leta v leto upada, ker so meje vedno bolj odprte. Del avtomobilov odkrijejo, ko jih po tatvini (v kateri od zahodnoevropskih držav) peljejo proti vzhodu, večino pa, ko so že predelana in vrnjena v promet. »Recimo poleti, ko gredo češki državljani z družino na morje. Ko prečkajo slovensko-hrvaško mejo, odkrijejo, da je bil avtomobil na primer že pred časom ukraden v Italiji,« je povedal sogovornik.
In kaj lahko storimo sami, da se ubranimo tatov? »Vozila, ki izginjajo z naših parkirišč, nimajo kvalitetne dodatne varovalne naprave, na primer ključavnice za menjalnik ali avtoalarma. To je oprema, ki storilca odvrne od kraje in ga usmeri k drugemu, nevarovanemu avtu. Ampak Slovenci slabo skrbimo za svoja vozila. Mogoče zato, ker je kasko zavarovanje pri nas vsaj za lastnike novih vozil cenovno zelo dostopno. V Italiji, na primer, se lastniki zaradi visoke cene zanj ne odločajo, precej bolj pa poskrbijo, da so avtomobili varovani,« odgovarja Dejan Garbajs.
