Zadani spored tokratnega koncerta ni bil enostaven, vsekakor pa je bil zanimiv – že to je samo po sebi odlika, saj smo sicer navajeni vsakovrstnih šablon ali tudi zdrsov. Izbrane skladbe namreč odčitujejo neki poseben trenutek preloma med umirajočim 19. in prebujajočim se 20. stoletjem. Sibeliusova simfonična pesnitev Tapiola sodi med skladateljeva poslednja dela, nato je njegova muza za več kot tri desetletja obmolknila. Ne zaradi kakšne bolezni, ampak zaradi občutka slogovne nemoči – to izdaja tudi Tapiola, ki pa znotraj podedovanih vzorcev vendarle išče nove rešitve. Tako je skladba sestavljena iz neskončne verige transformacij istega izrazito kratkega in skoraj banalnega gradiva. V ospredje tako prihaja predvsem širša orkestralna barvna paleta, spremembe v orkestrski teksturi, kar zahteva precej dirigentskega zamaha. Če skladba tako ne skriva večjih tehničnih pasti, mora biti toliko večji vložek namenjen barvnim kontrastom, spremembam, barvanju prvenstveno statičnega toka. Marković me ni prepričal, da ima kakšno posebno vizijo oblikovanja Tapiole. Ta je sprva tekla hitro, nato zvočno tudi rezko, zvočno-barvnih odbleskov je bilo malo, prej kakšna robatost. Skoraj sem imel občutek, da poslušamo šolski primer izvedbe uvodne skladbe, ki se ji pač ni posvečalo preveč pozornosti – zavesa se je šele vzdigovala.
A kaj, ko se je koncertna zavesa očitno zataknila tudi med Bergom. Njegov Violinski koncert lahko brez dvoma obvelja za največje koncertantno delo prve polovice 20. stoletja, saj sta v njem do neslutene mere uravnotežena osupljiva racionalna strukturiranost in prizadeta izraznost. Prav zato partitura kar poka od številnih detajlov, ki se spreminjajo v gosto teksturno mrežo, ta pa potrebuje solista in dirigenta, ki sta sposobna tako vživljanja kot racionalnega distanciranja in temeljitega študija. Solistka Alissa Margulis je svoj delež izpeljala solidno – mestoma bi ji bilo mogoče očitati izrazno pasivnost, a v druga mesta je vnesla dovolj lirične prožnosti ali robate virtuoznosti. Bolj problematična je bila orkestrska »spremljava«, ki to seveda ni: orkester je pri Bergu v sogovoru s solistom, njegova vloga ni podrejena, v gostih teksturah pa je treba znati ločiti strukturno pomembnega od nepomembnega. Marković ni storil praktično nič od tega: orkester je pač igral »poleg« Margulisove in ne »z njo«, kar pomeni, da jo je zvočno večkrat prekril, da je agogično dihal enakomerno, da ni polagal občutljive zvočne zavese, temveč robat zid, da so bile orkestrske polifone linije brez reakcijskih odjekov in tako naprej. Več kot veseli lahko, da je Slovenska filharmonija na spored dala to osrednje, zdaj že klasično ekspresionistično repertoarno delo, a v njegovo zmagovito prezentacijo bi bilo treba vložiti več dirigentskega vpogleda. Paradoks takšne glasbe je, da boljša kot je njena izvedba, lažje navdušuje širši krog poslušalcev, in manj kot je vanjo vloženega interpretacijske občutljivosti, bolj zdrkne v gomazečo nerazumljivo pošast.
Brez dvoma pa je orkester dovolj vadil Straussovo simfonično pesnitev Junakovo življenje – o kakšnih glasbeniških nerodnostih kljub dokaj zahtevni partituri ni bilo sledu, zato se zdi, da je potencial za vidnejšo izvedbo ostajal. A seveda je tudi Straussova partitura gosta, morda nič manj od Bergove, in čim se je glasbeni stavek odmaknil od enostavne pompozne veličave v instrumentacijsko-polifone goščave, je ostala Markovićeva taktirka brez kompasa (tipičen primer je bila kolažna lepljenka Straussovih avtocitatov v stavku Junakovo delo za mir). Tako smo slišali nekaj zvočno nabreklih mest z izdatno mero zvočnosti, pa tudi dovolj pritajen zaključek s solidnim solom roga in violine, vmes pa predvsem solidno orkestrsko soigro brez jasnejšega vpogleda v idejno, zvočno ali vsebinsko celoto skladbe.
