Težko. Na začetku smo bili dogovorjeni za dve leti, 14 mi ni prišlo niti na misel. Začetek v sezoni 2000 je bil odličen, potem je prišlo svetovno prvenstvo na Pokljuki 2001. Moja vloga se je malo spreminjala, kot se je spreminjal tudi biatlon. Od Vancouvra si delim naloge z Urošem, zadolžen sem predvsem za strelski del.
Kako se je v tem obdobju spremenil biatlon?Ogromno. Ni primerjave s tistim pred petnajstimi leti. Streljanje je mnogo hitrejše, saj sta predvsem Poiree in Bjoerdalen zaradi pritiska tekmecev prva začela hiteti in mejo pomikata na 20 sekund na postanek. Napredek je šel v izdelavo kopit po meri, ki tudi poveča hitrost streljanja. Tudi strelišče se zdaj urejuje optimalno. In še marsikaj. Biatlon je postal zelo popularen. Upam si trditi, da je zimski šport številka ena.
Je tudi prihod na strelišče hitrejši?Zagotovo. Prav tako se trenira na tak način, da se organizem prilagodi. Bistvo je, da se srčni utrip na strelišču čim hitreje zniža, tudi na manj kot sto udarcev v minuti. Ko je tekmovalec v dobri tekaški formi, je streljanje lažje, saj srčni utrip hitreje pade.
Tekme spremljate mirno. Kdaj so informacije s strelišča za tekmovalce najbolj pomembne?Pred in med tekmo jih ne sme biti preveč. Če jih je, so v kombinaciji s tekmovalnim stresom tako obremenjujoče, da škodijo. Najpomembnejše je s treningom utrditi avtomatizacijo in jo prenesti na tekmo. Napaka je, če tekmovalci želijo na tekmah biti bolj natančni in narediti nekaj več, saj je več običajno manj.
Pred tekmami na Pokljuki je strelska statistika vaših varovancev kazala, da število zadetih tarč le za odstotek odstopa v primerjavi z lanskim. Edina izjema je Klemen Bauer, ki je boljši za štiri odstotke.V primerjalnem obdobju sem imel dober občutek, saj so se vse statistike izboljšale. Ko pa je prišla zima, se to ni potrdilo. Streljanje je vsako leto bolj zahtevno. Ne toliko iz tehničnega vidika kot psihološkega. Zaradi izpostavljenosti, da smo favoriti na vsaki tekmi, nastaja dodaten pritisk. S tem, ko razmišljamo, da moramo streljati ničle, da bi prišli na zmagovalni oder, se včasih obrne na slabše. Morda nam tudi zaradi tega manjka konstantnost.
Ko smo pri ničlah, Teja Gregorin je vse tarče zadela tudi na olimpijskih igrah v Sočiju, Klemen Bauer po devetih sezonah na Pokljuki.To čakanje na optimalni strelski nastop je del biatlona. Eni se trudijo zelo dolgo. Klemen bi denimo na kar nekaj tekmah zmagal, če bi zadel. V četrtek je zadel, a ni zmagal. Spomnim se tudi svetovnega prvenstva v Ruhpoldingu, ko je bil na dvajsetki z dovolj zadetimi tarčami na poti po kolajno, pa jo je zapravil v zadnjem krogu teka.
Je bil za vas Bauer pri strelskem napredku poseben izziv?Ima svoj način razmišljanja, kot ga imajo vsi uspešni športniki. Ni napačno, a tudi zanj skušamo najti pot, ki se obnese. Zelo se trudi.
Ima talent velik vpliv na strelsko učinkovitost?Streljanje je tehnična disciplina. To je podobno kot pri nogometu, ko kdo, ki ni dovolj talentiran, ne bo nikoli izstopal. Čez določeno mejo ne gre. Vsaj 70 odstotkov pomeni nadarjenost, preostalo se naredi z vajami.
V teh letih so se spremenile tudi razmere na Pokljuki.Center je vrhunski. Tudi druge reprezentance, ki poleti in pozimi pridejo na Pokljuko, so zadovoljne. To pomaga, da slovenski biatlon pridobiva ugled in spoštovanje. Tudi neobičajno veliko število kolajn na velikih tekmovanjih tistih, ki so za Soči trenirali na Pokljuki, dokazuje, kako kakovosten je center.
Kakšna osebnost je Jakov Fak?Rojen prvak. Ima vse atribute prvakov. On je zvezdnik, vendar se ne vede kot zvezdnik, kar mi je zelo všeč. Ostal je skromen.
Z Janezom Maričem ste povezani že ves čas, odkar delate v Sloveniji.Če bi končal kariero, bi ga bilo zelo škoda. Sicer se let ne da ustaviti, vendar je baza biatloncev v Sloveniji tako majhna, da bo še lahko pomagal, če bo imel le voljo in željo. Škoda bi bilo končati kariero, saj štirideseta leta še omogočajo konkurenčnost, kar dokazuje tudi Ole. Ivek je poseben človek, impulziven in včasih potrebuje nekaj več časa za razmislek in umiritev.
Veljate za tihega posrednika v ekipi.(smeh) Verjetno imam drugačen način razmišljanja v primerjavi z drugimi trenerji. Vsak ima svoje dobre in slabše plati. Glede na to, s kakšnimi ljudmi delamo, pa je treba sprejeti in upoštevati različne poglede. Simbioza je pomembna, saj le ta prinaša pozitivno vodenje in tudi rezultate.
Tekmovalci se vam že malce starajo, kajne?To je velik problem slovenskega biatlona. Nekaj jih je v ozadju, a je vrzel velika. Pomembno je, da nosilci te generacije še vedno ostanejo in da bodo zdravi. Mislim, da šola biatlona dobro dela. Pomembno bi bilo mlade vzgojiti v strelce že v zlati dobi motorike, potem je prepozno. Težava v Sloveniji je, da so vsi prišli v biatlon iz teka, treba se je bilo hitro učiti in takoj oditi na tekme, preskočila pa se je faza osnov. Vsako napako pa je kasneje težko odpraviti, ko je že vse zakodirano.
Glede na izkušnje nekaterih, kot so Kočevar, Dokl, Oblak in vaša someščanka Soukalova, ki so spretni tudi na glasbenem področju, bi lahko sklepali, da pri streljanju pomaga denimo tudi motorika hitrih prstov pri harmonikarjih, kitaristih, pianistih?Povezava zagotovo je. Streljanje je kot igranje inštrumenta. Brez fine motorike ne gre. Igranje inštrumenta zagotovo dobro deluje in vpliva na streljanje. Tudi pri igranju se je treba s treningom naučiti vnaprej. Gre za enak avtomatizem.