V prvem letu dela so se izkristalizirali trije Grilčevi problemi, ki mu bodo oteževali delo tudi v prihodnje. Eden je vlada, drugi je kulturno polje samo, tretji pa so mediji. Odnos z vlado še najbolje simbolizira njegova osamljenost na tiskovni konferenci v prostorih vlade. Da bi mu v zares zaostrenih razmerah stala ob strani ali da bi ministrski kolegi delali v imenu kulture odločilne korake, ni upati. V najboljšem primeru se v njegovo delo ne vtikajo. Pa bi jih potreboval. Pri pripravi novega krovnega zakona za kulturo polno kooperativnega ministra za finance, ki lahko kulturi omogoči ureditev nekaterih davčnih vprašanj, pri vprašanjih trga dela bi mu koristila delovno razpoložena ministrica za delo. Brez njiju si zaresne preobrazbe kulturnopolitičnega modela ni mogoče misliti.

Kulturno polje ostaja Grilčev problem, ker se z letošnjim letom širi v gospodarstvo, kamor že sega novi zakon za filmsko področje, predvsem pa v medijsko krajino z zakonoma o medijih in RTVS, ki sta na poti. Njegovo delo je doslej potekalo tekoče, ker se ni ukvarjal z velikimi temami. Zakon o varstvu kulturne dediščine in popravek ZUJIK pač nista enostavni temi za politizacijo. Še za politizacijo zakona o arhivih so stranke potrebovale pol leta, da so ga prebrale in se odločile, da ga grobo posilijo s svojo analitično nezmožnostjo in politikantsko nizkotnostjo. Pri medijski zakonodaji bosta proti Grilcu z roko v roki delovali njegova politična naivnost in mnogo vplivnejši pogajalci od javnih zavodov, nevladnih organizacij in samozaposlenih, ki jih je vajen.

Tihi problem ministra Grilca pa so mediji. Krovni zakon za kulturo ni isto kot nepremičninski davek, kjer je jasno, kdo zgubi in kdo dobi. Pri kulturnopolitičnih ukrepih je redko vnaprej jasno, kakšni bodo rezultati. Kulturniki pa so bistre živali. Svoje interese prodajajo kot sveto resnico in novinarji jo naivno kupujejo. Težko jim je sprevideti, da ima ta, ki na videz pravičniško kritizira, lastne interese. Neskončno lažje je reči: Minister ima raje Ljubljano. Minister ima botra v bivšem in bodočem delodajalcu. In od tod poceni očitek ministru, da denar zastaja v Ljubljani, pri čemer mediji ignorirajo, da je »zastajanje« trajno stanje kot posledica neenakomerno porazdeljenih resursov in potencialov v državi. Mediji so problem, ker jim je kulturna politika prenaporna. Še slabše, ker so zadovoljni z enostavnimi interpretacijami, dokler jih je preprosteje prodati bralcem.

Zato so prav mediji tisti, ki lahko v letu 2014 največ naredijo za kulturno politiko. Za začetek s tem, da ne ponudijo platforme za politizacijo in manipulacijo tem, kakršne so aktualni arhivi in oba nastajajoča medijska zakona. To bi bilo smiselno tudi, če je v njih kaj samozaščitniškega nagona. Zakon, ki ga bo poskušala destruktivna politika obravnavati v duhu ideološkega boja, bi utegnil prinesti vrsto majhnih sprememb, ki jih mediji krvavo potrebujejo.