Samogovori zaznamujejo trikotnik mati-oče-sin v kratkem obdobju očetove bolezni, poslovilnega potovanja s sinom in smrtnega oziroma posmrtnega obdobja. Lito, ki je ravnokar dopolnil deset let in se mu zdi, da je tako odrasel, da je čas, da dobi uro, je navihan dečko, zadovoljen zaradi potovanja in računalniških igric, ki pa hkrati razume več, kot bi starši hoteli, sluti njune stiske in čustvene manevre in – ker ne ve, kaj se dogaja – na neki način deluje kot najmirnejši, najzrelejši. Njegov oče Mario je zaznamovan z boleznijo in nebogljenostjo, ki mu jo ta vsiljuje, ter z bolečim poslavljanjem od sina. Elena je na razpelu med bližajočo se smrtjo, skrbjo za otroka in strastno prešuštno ljubeznijo, drugim polom pretečega tanatosa. Ki je tako pobeg v življenje iz sence smrti, a tudi mazohistično samoponižanje izdajstva moža v najtežjih trenutkih.
Položaj je brezizhoden vsaj za odrasla protagonista. Neuman skozi monološko formo opisuje tako fizične stiske telesa, ki umira, in telesa, ki hoče živeti polno, polno čez rob, kot travme para, ki se bori s strahom in vsak pri sebi dela evidenco zakona, ki je začel umirati že veliko pred boleznijo, a zdaj za nazaj pridobiva vrednost, ki jo je ali je ni imel. Prav monolog omogoča detabuizacijo zatrtih želja, v postelji in zunaj nje, utečenih vzorcev v paru (»če bi bil res pogumen, bi jokal z menoj«), zdravja kot sramote vpričo bolezni in obrnjeno, bolnikovega odtujevanja od lastnega telesa (»telo je zdaj moj sovražnik, to pa res pomeni biti mrtev«), povzdigovanja trpljenja kot poti k spoznanju (»vse to je sranje, bolečina je čista, nima uporabnosti«). Samogovori so brez sprenevedanja, so slika življenj in uničenih življenj, brez napihnjenih emocij in brez pesimističnih ali optimističnih bergel. So mozaik, ki ga vsi tako ali drugače živimo in prej ali slej doživimo.