Wall Street kot sodobni Woodstock

Čeprav denar še vedno simbolizira orodje za dosego ciljev, pa ga vse bolj častimo in postavljamo na tnalo končnega cilja. K njegovi fetišizaciji paradoksalno veliko prispevajo razni »dežurni moralizatorji« (na primer cerkveni…), ker ga ravno s tem, ko ga imajo stalno »v zobeh« (v dobri veri seveda), protislovno potiskajo in ohranjajo na piedestalu vrednot. To moraliziranje nam otežuje ugledati denar v vsej njegovi banalnosti. Ta je, da je denar (čeprav doživet kot sveta vladar) zgolj orodje, papir, ki v samem jedru služi poganjanju finančno-borznega vrtiljaka. Zato je po svoje žalostno oziroma ironično, da nam šele razvpiti borzniki iz filmske uspešnice Volk z Wall Streeta (domnevno največji častilci denarja) odpirajo oči in dopovedujejo, da je vsa finančno-borzna poanta v tem, da se ta borzni vrtiljak nikoli ne ustavi, denar pa pri tem zgolj najbolj priročno sredstvo.

Vendar tolmačenje denarja, takšno ali drugačno, tu ni najbolj pereče. Bolj bodeta v oči razcvet finančno-borzne industrije v zadnjih desetletjih in dejstvo, da so vanj v veliki meri vpreženi moški. Zato se jim splača posvetiti in se vprašati, zakaj finančno-borzni svet moške tako privlači. Priročen odgovor, da moški ljubijo denar in skozenj uresničujejo luksuzni življenjski stil, nam nonšalantno podrejo že borzni junaki iz filmske uspešnice, ko priznajo, da jim denar dol visi. Namreč, kljub temu da se pri borznikih vse vrti okoli denarja, ta zanje ne predstavlja svetinje.

Privlačnost finančno-borznega sveta za moške gre pogledati v kontekstu njihovega (ne)bojevništva. Nekoč so moški pretežno igrali poklicno vlogo vojščakov, pri čemer so imeli možnost delovati tudi na ravni bojevnikov. Če so imeli srečo in so poleg poklicnega vojskovanja služili še »dobremu kralju« (sploh še, če je šlo za zaščito kraljestva pred osvajalci), so moški pri sebi združili poklicno in poslansko vlogo. Skozi prvo vlogo so uresničevali osebne (poklicne) težnje, skozi drugo pa stremeli k višjemu smotru, k transcendenci in preseganju samih sebe. S tem so v sebi razpenjali notranji mentalni prostor in (iz)klesali moško podobo, skozi katero so navzven žarčili bojevniško energijo.

Bojevništvo sodobnega moškega je v precepu, sploh še v zadnjih desetletjih. Sedaj, ko je vojskovanja v veliki meri prevzela trgovina, so nekdanje vojščake zamenjali moški kot gospodarski in javni delavci (znotraj gospodarske, javne in nevladne sfere, ne upoštevaje moške iz političnega ustroja). Ti moški naj bi prav tako služili svojemu dobremu kralju v podobi moderne države. Njihova zagata je, da jih ta država v zadnjih desetletjih vse bolj pušča na cedilu. Politični ustroj kot njeno uradno in simbolno pročelje se je namreč pustil podjarmiti finančno-korporacijski nadvladi in s tem prepustil državo v milost in nemilost njenim grabežljivim krempljem.

Država vlogo vrhovnega suverena, ki naj bi odločal o svoji usodi, vse bolj izgublja. To se demonstrativno zrcali v tem, da so politične odločitve, leve ali desne, zaradi obstoječega finančno-monetarnega sistema finančno-korporacijski nadvladi podrejene. Dokler je prestol vrhovnega suverena tako izpraznjen, država v podobi političnega ustroja težko demonstrira višji smoter v obliki skupnega dobrega, h čemur bi današnji moški (kot gospodarski in javni delavci) imeli možnost stremeti. Ugovor, da moškim nihče ne brani, da igrajo poklicno vlogo in da zraven državo doživljajo skozi višji smoter, je tu možen. Ker država skozi politični ustroj ne uprizarja zadostnega »etičnega imperativa«, da se je zanjo vredno boriti (iz zgodovine pa vemo, da je šlo vse po zlu, če so vojščaki nehali verjeti v svojega kralja), moški v odnosu do nje težko (iz)klešejo svojo poslansko vlogo. S tem ko so primarno usojeni na igranje poklicne vloge, v sebi težko razprostrejo mentalni prostor, ki bi energijsko in po odločnosti dišal po bojevništvu. Kar pa ne pomeni, da po slednjem ne hrepenijo. Še več, zanj so pripravljeni storiti marsikaj. Tudi se spogledovati z adrenalinskimi čari finančno-borzne industrije.

Moški so zaslutili (kar se je začelo dogajati že pred desetletji, pri nas opazno kasneje), da je Wall Streetu in borznikom uspelo ustoličiti nekaj, kar bi lahko imelo obrise moškega bojevništva. Zlasti v aktualni filmski uspešnici borzniki spominjajo na nekdanje vojščake, ki gredo za svojega generala neutrudno v boj. Kaj nas lahko bolj asociira na zgodovinske vojaške bitke (ovekovečene v številnih filmih), kjer generali pred bitko svoje vojščake navdihujejo za boj proti sovražniku, kot ravno prizor iz aktualne filmske uspešnice, kjer glavni borznik svoje zveste borzne podanike motivira za boj z nasprotnikom. Da borzniki, opiti do zadnjega atoma z motivacijsko energijo svojega borznega generala, namesto pušk ali mečev v rokah vihtijo telefonske slušalke, ni ključno. Bombastično navdahnjeni borzniki tako demonstrirajo zgodovinske viteze okrogle mize, ki se zgrinjajo okrog svojega prvega viteza Arturja in se pred vsako bitko pustijo nagovoriti njegovi bojevniški energiji.

Da se na temo bojevništva moških v borznem svetu res nekaj dogaja, je bilo moč sklepati tudi po tem, da se je vse več moških iz gospodarstva trudilo spečati s finančno-borzno industrijo in njenimi mahinacijskimi prijemi. Kreditne pustolovščine in lastniški odkupi jih namreč niso zanimali zgolj zaradi težnje po večji dobičkonosnosti, temveč je tu šlo tudi za stremljenje po adrenalinskem izkustvu. Šele slednje je bilo verjetno tisto, ki je tem moškim slutnjo o moškem bojevništvu najbolj približalo.

Zdelo se je skratka, da je Wall Streetu in borzništvu uspelo dati moškim vetra v njihova bojevniška jadra. A če se osredotočimo na borznike, kaže, da so se ti »ustrelili v lastno koleno« in padli na izpitu tam, kjer bi to od njih najmanj pričakovali. Aktualna filmska uspešnica brezprizivno razgalja, da borzniki, kot že rečeno, denarja niso sprejeli »za svojega«. S tem so se svoji možni poslanski vlogi v obliki denarja kot višjega smotra (čeprav bi bilo s tem težko soglašati) odpovedali. Če bi denar častili in ga postavili na prestol višjega smotra, bi do denarja, ker bi za njih postal nekaj svetega, zavzeli bolj odgovoren in spoštljiv odnos. Denar bi s tem za njih simboliziral transcedenco, skozi prizmo katere bi poleg poklicne vloge brusili še poslansko vlogo, in s tem tlakovali zametke svojega bojevništva.

Vendar ni veliko upanja, da bi realnost v borznem svetu zavila v tovrstno etično smer. Borzniki višjega smotra nimajo na zalogi, denarju v tej vlogi so se odpovedali, dobrega kralja ni več, država v vlogi višjega smotra pa za njih, ker so globalizirani, tudi ne pride v poštev. Posledica tega je, da svobodo, ki jim jo prinaša denar, doživljajo kot nekakšno »globalno brezmejnost«. Ker pa ta brezmejna svoboda ni požlahtnjena z višjim smotrom, jim tudi ne daje občutka »transcendentne odrešitve«. Nakopičeni svobodi poskušajo ubežati skozi samopozabo, s tem, da se uglasijo z ritmi slogana sex 'n' drugs 'n' money 'n' roll.

Wall Street je na točki moškega bojevništva primerljiv z Woodstockom. Slednji je (prežet z »duhom šestdesetih«) svojo svobodomiselno naravnanost usmeril na mir, ljubezen, nenasilje in svobodo in koketiral s svobodnim posameznikom. Simpatiziral je s siceršnjo nastrojenostjo tistega časa do državnega političnega ustroja in vojn nasploh (s poudarkom na Vietnamu). Woodstock je bil do realnosti, da država (ena ali druga) s svojim političnim ustrojem posamezniku simbolizira višji smoter, zadržan. Na prestolu višjega smotra, se zdi, da je videl svobodnega posameznika. Ustoličenje slednjega na prestol višjega smotra bi takrat pomenilo (in tudi še danes), da posameznik višjega smotra ne išče v državi, temveč v sebi. To se sliši pravšnje, a hkrati ambiciozno, saj bi ciljanje v to smer zahtevalo veliko miselnega in uvidnega doumetja o tem, kaj vse svobodni posameznik sploh ponazarja (seveda, če tu ne stavimo na klišejsko pojasnilo, da je svobodni posameznik nekdo, ki ga ne doleti nobena vojna, in nekdo, ki počne in gre, kamor hoče). Šele mentalno izklesanje pojma o takem svobodnem posamezniku bi lahko ustvarilo plodno ozračje za delovanje v tej smeri. Se pravi, prizadevati si za »svobodnega moškega šestdesetih« (ker se tu posvečamo moškim), ki bi utelešal bojevniški značaj delovanja.

Miselni in uvidni trud Woodstocka v preigravanju koncepta o svobodnem posamezniku verjetno ni šel tako daleč. Prej nasprotno, ne gre prezreti, da je bil Woodstock z ritmom slogana sex 'n' drugs 'n' rock 'n' roll miselno in doživljajsko zelo uglašen. Z moralnega gledišča tega ne gre problematizirati. Vseeno pa namiguje, da so si akterji, simpatizerji in vsi ostali idejni sledilci Woodstocka svobodnega posameznika zamišljali v njegovem osvobajanju od državnih in drugih institucionalnih spon ter v osebnostnem stapljanju z drugimi. To nas spomni na Wall Street in poskus borznikov po blaženju njihove brezmejne svobode skozi samopozabo.

Kaže skratka, da sta se Woodstock in Wall Street ujela v identično past, kjer prigarana svoboda njunim moškim protagonistom predstavlja Ahilovo peto in ne tako želenega bojevništva. Zato se današnji moški v dramljenju svojega bojevništva niti na Woodstock niti na Wall Street ne more trdno opreti. Bržkone potrebuje nekaj povsem tretjega. Je pa Woodstock to tretjo pot idejno vendarle nakazal.