Krimski parlamentarci so, če se pridružimo slednjim, v četrtek za kosilo evropskim voditeljem na izrednem vrhu o Ukrajini servirali referendum o nadaljnji usodi ozemlja, malce večjega od Slovenije. Čez dober teden naj bi prebivalstvo polotoka na Črnem morju odločalo, ali se želi priključiti Rusiji ali ostati avtonomna ukrajinska regija. Še kakšen dan nazaj se jim je po glavi motala stara in prepovedana zamisel iz leta 1991, da bi bili samostojna država. Pokopali so jo, verjetno zato, ker bi s takšno odločitvijo ostali v podobni coni somraka kot Kosovo, ki si ne zasluži niti žreba za evropsko nogometno prvenstvo, v katerem sodeluje celo Gibraltar.

Če ostanemo ciniki in hkrati verjamemo, da bodo na Krimu izpeljali referendum, smo v tragediji iz leta 1991, ko so izbruhnile balkanske vojne. Med operetno v Sloveniji ter bližajočo se večletno morijo v Bosni so na Kosovu v štirih septembrskih dneh organizirali protiustavno ljudsko glasovanje o osamosvojitvi avtonomne pokrajine od avnojske Srbije ter brez tamkajšnjih Srbov dosegli zavidljivo 99,98-odstotno podporo samostojni republiki; slab mesec kasneje jo je priznala edinole Albanija. Osem let kasneje je Nato z bombami utrjeval ta referendumski rezultat, na njegovo nesrečo pa so na prištinskem letališču prej pristali Rusi in se je implementacija ljudske volje sfižila še za naslednje desetletje, da še dandanes ne bi bila globalno in niti v EU docela priznana.

Zdaj smo v farsi. Zanjo je primerno, da je nekrvava, zato pa burkasta. Če bi sledila tragediji, bi se Krim referendumsko in seveda protiustavno odcepil od Ukrajine. Slednja bi se z vojaško silo lotila obnovitve ustavnega reda in ohranitve ozemeljske celovitosti države, k sosedom bi se tudi manifestativno zlila množica tamkajšnje večinske manjšine, zveza Nato pa bi z bombami disciplinirala Kijev, ki da ne spoštuje temeljnih državljanskih pravic, opredmetenih v volji ljudstva, in sproža humanitarno katastrofo. Rusi so torej to ponavljanje zgodovine kot tragedije, ki bi morala postati farsa že na Kosovu, tokrat zgolj prehiteli in v globalno burko spravili vse soigralce, še posebej Evropsko unijo, ki se smeši že vse od začetka tako imenovane ukrajinske krize do te mere, da se je slednja vmes, tako kot na Kosovu, že kazala kot tragedija. Odgovora o prelivanju krvi na kijevskem Majdanu namreč še nimamo, iz pogovora evropske zunanje ministrice z estonskim kolegom Urmasom Paetom, ki je zaokrožil po svetovnem spletu, pa je slutiti, da se je na odru pojavil lik, ki ga Zahod niti noče videti, Rusija pa morebiti pretirano poudarja njegovo vlogo, in ki bi moral biti v svetovni politiki – tudi kadar je ta burka – absolutno prepovedan. Fašizem namreč!

Henry Kissinger z dolgoletnimi izkušnjami kuhanja mednarodnih konfliktov in pravih vojn je sredi tega tedna v kolumni za Washington Post zapisal, da se ukrajinsko vprašanje vse prevečkrat poudarja kot odločilni spopad, ali se bo ta država pridružila Zahodu ali Vzhodu. »Če želi Ukrajina preživeti in se razvijati, ne sme postati izpostava ne prvega ne drugega, delovati mora kot most med njima,« je zapisal eden glavnih protagonistov hladne vojne. Toda sredi tega tedna se je s prorusko okupacijo Krima ter prozahodno začasno oblastjo v Kijevu ta most verjetno nepovratno zrušil: ker oblasti ni prevzelo ukrajinsko ljudstvo, ki ga je še mnogo bolj kot vse druge pohladnovojnovske tranzicijske države prihodnosti oropala povzpetniška politično-tajkunska klika. Unija si je v Kijevu položila na prsi spečo kačo, ki bo, kot pravilno ugotavlja Putin, zbujena začela svoj pohod na Rim – tokrat seveda na Moskvo – kjer se bo namesto sedanjega avtokrata inštalirala fašistična diktatura.

Naivno je namreč misliti, da Vladimir Putin obvladuje Rusijo, Rusija determinira njega. Zamujena zahodna niša je bil Boris Jelcin, ko je Rusija obležala za svojim najožjim plotom, ZDA pa so mimo elementarnega interesa Evropske unije unovčevale zmago v hladni vojni s širjenjem svoje vojaške nadvlade namesto preseganja dotedanje blokovske delitve Evrope. Če se Bruselj ne bi pri tem zapečkarsko naslajal in raje zgradil konsistentno zunanjo in varnostno politiko ter ne prepuščal Rusije političnemu, gospodarskemu in tudi vrednostnemu razsulu, bi imela EU danes namesto licemerstva prepoznavno zunanjo politiko. Tako pa ne ve, ali naj bo ameriški pudelj ali rotvajler ali pa cirkuški medved ob zvokih balalajke. Pravzaprav bi morala biti vse bolj razglašena evropska osemindvajseterica srečna, da ima v Moskvi zelo predvidljivega in konsistentnega Putina z visoko stopnjo tolerance, ko ga zbadajo v žive ruske rane.

Začelo se je sicer obetavno. Velja ponoviti vtis Georgea Busha mlajšega po prvem srečanju s Putinom na Brdu pri Kranju poleti 2001: »Pogledal sem ga v oči. Videl sem, da je zelo neposreden in zaupanja vreden, in imela sva zelo dober pogovor. Videl sem ga v dušo. Je mož, ki je globoko predan najboljšim interesom svoje države, in zelo všeč mi je bil odkrit pogovor. To je začetek zelo konstruktivnega odnosa.« No, ta odnos se je zrušil tako hitro kot newyorška dvojčka, ko Busheva doktrina o branjenju ameriških interesov v vsakem kotičku sveta in v katerikoli državi za Putina v še povsem razrahljani Rusiji s stališča mednarodnega prava, suverenosti, ohranjanja ozemeljske celovitosti in nevmešavanja v notranje zadeve posameznih držav ni bila prebavljiva. Toda če ne gre proti toku, je treba s tokom, in državi imata zdaj že dobro desetletje isto doktrino. Ki farsično treskata druga ob drugo in napovedujeta tragedijo. Trenutno najbolj Ukrajincem.