Ljudje običajno iščejo odgovore, ko so si postavili vprašanja. Postavljena vprašanja so lahko tudi takšna. Kaj se dogaja? Česa ni? Kaj se ne ve? Kaj se ve napačno? Kaj bo? Kaj storiti?
Morda se še komu zdi, da se ne dogaja nič posebnega, predvsem pa nič usodnega. Na primer, upognjeni hrbet pač povzroča bolečine v križu. Morda kdo ne prepozna razloga za prevpraševanje, česa ni. Ni, na primer, nastopa nogometne reprezentance na svetovnem prvenstvu v Braziliji. Res škoda. Je res? Predvsem se zdi, da je vse in da vse je. Najmanj zato, ker olimpijske medalje so. Vsaj za nekaj časa. Morda se ne ve, na koga se je treba obrniti, da bi bilo zasliševalskih televizijskih šovov več. Utegne biti res, da sploh ni res, da je državna uprava ravnala pravno nepravilno, ker piše v sodnih odločbah, da je ravnala pravno nepravilno. Kako je ravnala, niti ni pomembno, ker je jutri smuk za ženske. Res se lahko zgodi, da bo slovenska skladba zmagovalka na evrovizijskem tekmovanju. Nič zato, če ne bo, teorije zarote niso samo teorije.
Zagotovo se samo zdi, da imajo uvajanje davka na nepremičnine, delovanje državne uprave in zakonodajno odločanje deljeno (prijavljeno in trajno) prebivališče in intenzivne skupne točke. Na primer eksperimentiranje z ljudmi. V tehnokratsko zadušljivi in birokratsko brezdušni pisarni se spišejo zakonski členi, čez palec ocenijo neke nepremičnine, med splakovanjem vode določijo neki kriteriji za polnjenje proračuna, potem pa se bo že videlo, kakšen sistemski sad bo rodila administrativno fiskalna domislica. Denar je, zato ga je treba skozi okna z lopatami razmetati med tiste, ki so dvignili roke, ko se je vprašalo, kdo bo stal pod oknom. Vrata za mahinacije z zakonom se odprejo kot mišelovke, se bo že videlo, koliko barab, hrabrih miškov se bo samo ujelo, pa se jih bo kaznovalo. Ljudi se z grožnjo, da bodo sami krivi, če bodo padli v presušeni denarni vodnjak, prisili, da v skupinah, ki spominjajo na horde prebežnikov ali bolje oblečene prosilce za politični azil, stoje salutirajo pred državnimi uradi in v hrbtu upogibajoče prosijo robote s srčnim utripom za formalizacijo popravka v evidenci. Prav je tako, tako je prav. Samo…
Pravna država deluje. Samo ...
Početje, v ničemer sporno, je podobno upravni politiki, kjer imajo pisarniški humanisti vselej prav, državljani vselej narobe, kjer prvi vedo, kako besedila razumeti in kaj z ljudmi storiti, ljudje pa se motijo, ker je pravilno obdelovanje členov in paragrafov pogojeno s tem, da koristi proračunu, ljudje pa tega niso sposobni razumeti. Če bodo želeli kaj zase, recimo pravico, se bodo že potrudili, da se jim bo zgodila, a le, če tudi zadnja sodna instanca ne bo preobremenjena, da bi preverjala vsak spopad med ovratniki različnih barv. Ali pa med aparatčiki z ovratniki in ljudmi brez ovratnikov. Podobno tudi v zakonodajni politiki na splošno velja pravilo, da se zakoni-o-vsem samo pišejo, ne ustvarjajo. Da se samo sprejemajo, ne pa tudi mislijo. Da se samo uvajajo, ne pa tudi preverjajo. Bo že tako, saj tudi strokovnjaki, na primer profesorji prava ali uprave, temu ne nasprotujejo, študente pa v okviru učnih načrtov za zakonodajno odločanje učijo na pamet potek obravnav v parlamentu. Tu vse deluje, ničesar ne manjka, vse je pod nadzorom, problema ni. Samo…
V takšnem usklajenem in uravnoteženem mehanizmu odločanja o življenju, sporočanja o resnicah in ravnanja z ljudmi kot z osebki, kjer mentalnih napak in moralnih problemov ni, še manj pa je razlogov za civilizacijski dvom, nihče, ki ima moč in vpliv, ne manipulira z nikomer. Uradniki so, kot je pisno dokazal tudi neki ugleden gospod, strokovno suvereni. Točno vedo, da so zakoni namenjeni temu, da ljudi ponižajo, razžalijo in jih pripeljejo na rob norosti. Tako pač je in uradniki to vedo. Oni, ki so strokovno usposobljeni, zelo dobro vedo, to pa poskušajo tudi prijazno in dobrosrčno pojasnjevati iz dneva v dan, da se takrat, ko se nič ne da storiti, pač nič ne da storiti, razen če oni ali tisti, ki jih sami vidijo navzgor, kot ti isti gledajo navzdol, ne rečejo, da se tisto da storiti ali da se tisto, česar se ne da storiti in se kakemu z razumom neobremenjenemu lesenemu statistu celo zdi, da se ne sme storiti, mora storiti. Tudi ministri to vedo. Vsi skupaj vedo, da je zakon pač napisan tako, da je treba plačati davek na pristajalno stezo za avione, če je tako zavedeno v geodetski tabeli. Kajti travnik, ki ni pristajalna steza, dejansko je pristajalna steza, samo da se o tem pač ne sprašuje in se v to tudi ne dvomi, ker ideja o pristajalni stezi za letala nadvlada dejansko stanje travnika z rožicami in kravicami. Če kdo tega ne razume ali mu to nerganje ni všeč, se mu lahko pripeti, da bo plačal davek na rožice in kravice kot slepe potnike na letalih. Prav je, da je tako, ker je tako, kot mora biti. Samo...
Zakon je pač napisan tako, da študent ali dijak štipendije enostavno ne moreta dobiti, mlada družina pa ne subvencije za vrtec. Zakon, ki je spisan prav s tem namenom, da se subvencije in štipendije ne bi podeljevale, in uradniki to odlično vedo, od tega pa je odvisen obstoj socialne države, se ne moti. Le kako bi se motil, saj je zakon! Ne moti se niti uradnik, ker je strokovnjak za razlago zakona, ki se ne moti in ki določa, da tistega, kar določa, pač ni mogoče dobiti. Vse je pravilno in uravnoteženo. Ljudje so uravnovešeni in sistem deluje. Zato deluje tudi pravna država in zato ima prav minister, ko pravi, da deluje. Če so neko kočo iz lesa, ki trideset ali šestdeset ali sto let ni imela gradbenega dovoljenja, ker ga uradniki niso dodelili, četudi je stanovalec plačeval davke in imel hišno številko, podrli, je to točno zato, ker je bila črna gradnja, pravna država pa deluje. In če so, kot bi rekel minister, v enem dnevu dodelili gradbeno dovoljenje za vilo premožnega poslovneža, ki je tam že dolgo časa stala, da je ni treba podreti, je to dokaz, da pravna država deluje. Tistega, kar ima gradbeno dovoljenje, se pač ne podira. Vila ga ima, koča ga ni imela. Česa ne razumemo? In če je bilo gradbeno dovoljenje dodeljeno premožnemu poslovnežu v enem dnevu, to odraža dejstvo, da so uradniki strokovni in učinkoviti, ker so zadevo rešili čez noč. Pravna država deluje. Česa ne razumemo? Samo…
Sistem ne goljufa ljudi ...
Moti se, kdor misli, da sistem deluje koruptivno. Moti se, kdor misli, da sistem goljufa ljudi. Moti se tudi ta, ki morda misli, da sistem preko uradnikov, svetovalcev, nadzornikov, inšpektorjev in ministrov premišljeno in načrtno goljufa in krade ljudi. To se ne dogaja, zato tudi ni treba nikogar klicati na odgovornost, nikogar odškodninsko ali kazensko preganjati, predvsem pa je odveč omenjati politično ali objektivno odgovornost. Tega v sistemu ni, zato je treba te besede izbrisati iz slovarja slovenskega knjižnega jezika. Dajejo napačen vtis. Ali sploh kdo misli na to, kako popačen in krivičen bo vtis tujca, ki bo ta slovar bral v prevodu?! Če nečesa ni, se tega, česar ni, ne označuje z besedami. Zato tudi sprejemni izpiti za fakultete niso potrebni, še manj pa testi moralnega razvoja. Tudi sodišča niso potrebna, ker samo vnašajo zmedo v uradniško abecedo o tem, kakšen je svet in kako morajo biti stvari v svetu urejene.
Samo pomislimo, le kako bi lahko neprepričano dvignili obrvi nad uradnikom, ki razume, da Durs izda odločbo o odmeri dohodnine takrat, kadar so posameznikovi dohodki dovolj visoki, kadar pa so prenizki, je ne izda, zato se za leto, ko so bili dohodki prenizki, ne izda odločba Dursa o dohodnini, ampak se upošteva zadnja odločba o dohodnini, ki je bila izdana, ko so bili dohodki dovolj visoki, zato ne dijak ne študent ne moreta dobiti štipendije, še manj pa lahko družina dobi subvencijo za vrtec, ker so vsi imeli nizke dohodke, a niso imeli odločbe Dursa o dohodnini, zato se dokazila, da so imeli nizke dohodke, ne smejo upoštevati, ampak se upošteva zadnja odločba o dohodnini, ko so dohodki bili visoki, zato štipendije in subvencije ne bo, ker tako določa zakon, ki je logično in razumno, tudi s pomočjo razlagalnih metod v pravu (kaj je to?) spisan tako, da pač nihče nikoli in nikdar ne more dobiti ne štipendije in ne subvencije za vrtec.
Zakaj tega ne razumemo? Zakaj sodišča tega ne razumejo, kar ljudje v državni upravi, ki se niso zmotili in niso delali pravno napačno, razumejo? Tako bo zdaj sama zmeda. Ljudem bo treba dati štipendije in subvencije, pri tem pa ugotavljati, koliko so dejansko zaslužili v zadnjem letu. Kako ne razumemo, kaj nam sporočajo modri poklicni humanisti stroke? Samo…
In povsem odveč je postaviti vprašanje, kako je možno, da uradniki cicibansko enostavnih in jasnih pravnih vprašanj ne razumejo. Ker jih razumejo, kot jih morajo razumeti. Ali pa vprašanje, kako se lahko uradniki, ki enostavna pravna vprašanja res razumejo, pretvarjajo, da jih ne razumejo. Ker jih razumejo. Ali pa vprašanje, kdo uradnike, ki enostavna pravna vprašanja razumejo in se pretvarjajo, da jih ne razumejo, sili v to, da se pretvarjajo, da jih ne razumejo. Ker se to ne dogaja. Samo…
Samo… Uvodna teza je pravilna: treba je obogateti. Tudi uvodna hipoteza je pravilna: vlada pomanjkanje. Ni pa pravilna ocena elite. Tudi ni pravilna ponujena alternativa. Njena zgrešenost je pogojena z dejstvom, da nekateri prava, še bolj pa politike, enostavno ne razumemo. Zato nam je … nam bo morda žal. V pisarni predsednikov je cvetje, na Veliki planini pa se pasejo kravice. Menda je gori malo telet, ki se sramujejo, da so teleta.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in univerzitetni učitelj, zaposlen na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti.