Od Tepanj do Seville je le korak, no, nekaj minut avtomobilske vožnje, ki jih organizirana in zavedna slovenska mladina potrebuje, da doseže španski cilj. In na drugi strani Ljubljano, zlasti njeno RTV-stavbo s prebivalci vred, od Seville loči le živa meja, v hladu katere podobna španska mladina pripravlja Slovencem toplo dobrodošlico.

Ali obstaja še kaj, kar bi podobno prepričljivo dokazovalo, da je svet res postal ena sama vas, kjer boš zapitek plačal, če si se mu izognil v prvem bifeju, pač dvojno in z obrestmi v zadnjem na koncu iste ulice? Je pa res, da smo nekako prepričani, da nihče ne bo opazil, kako tistega našega zapitka v prvem bifeju nismo poravnali, kot se poštenemu človeku spodobi.

Pa ne samo geografija, tudi fizika ni taka, kot je veljalo včasih. Če ti je Newtonovo jabolko padlo na glavo, je bila bolečina lokalna in nekako omejena na eno osebo. Če pa danes dobi Newtonovo bejzbolsko palico na glavo Italijan na Štajerskem, hip zatem pade tudi po Slovencu v Španiji, ki s prvim dogodkom vsaj na videz nima prav nič opraviti. A le na videz. Nova fizika je odkrila čudne zakonitosti, ki jih sicer ne razumem, a delujejo. Nekako tako sem bral, da se vznemirjenje enega malega delca prenaša z nadsvetlobno hitrostjo po celem vesolju. V istem hipu zatrepeta prav tak delec v neki drugi galaksiji. V Španiji, za katero smo že ugotovili, da je onkraj žive meje za ljubljansko RTV-stavbo, še za drobec časa prej.

Najbrž gre za božji delec, ki smo ga dolgo iskali, čeprav smo ga imeli vseskozi pred nosom. Zdaj ko ga imamo, še toliko bolj velja tista stara modrost – Bog vse vidi in vse ve, greh se delati ne sme. V sosednji krajevni skupnosti, mislim, da se imenuje Cern, so delec in vse njegove zakonitosti gibanja izmerili in fotografirali, v drugih dveh krajevnih skupnostih, Tepanjah in Sevilli, pa potrdili z eksperimenti.

Pa so te zgodbe že stare in se jih spominja moja generacija, ko je bila mlada. In odtlej je preteklo že veliko časa. V Splitu so še v najlepših letih naše skupne domovine v morje leteli avtomobili z beograjsko registracijo. To je bila posledica bratstva in enotnosti zlasti Partizanovih in Hajdukovih navijačev. Ker Beograd nima morja, si je bilo treba za Dalmatince na obisku v prestolnici izmisliti kaj enakovredno izvirnega. In idej ni zmanjkalo. Prej je zmanjkalo Juge.

Nasilna mentaliteta

Ena poglavitnih težav je bila, da nikoli nismo razumeli, kaj prinaša pristajanje na nasilje, zlasti če je videti daleč od nas. Tega, kot kaže, ne razumemo niti danes. Iskreno mi je žal vsakogar, ki ga doleti, kar je doletelo novinarja RTV. Pa ne mislim, da bi moralo novinarsko društvo delovati tako kot na primer moja ustanova, Inštitut za kriminologijo, kjer smo poklicno zavezani k opozarjanju na take pojave. Vseeno pa bi pričakoval od mnogih, tudi od njih, da se na nasilje odzovejo drugače in zlasti že prej, ko je vsaj nekaj verjetnosti, da lahko kaj preprečimo. Njihovo ogorčenje, da so se brezvestni navijači spravili nad nedolžne ljudi, ki opravljajo pomembno poslanstvo obveščanja javnosti, je seveda resnično. A prezrli so, da je podobno pomembno poslanstvo mednarodnega transporta opravljal enako popolnoma nedolžni italijanski voznik avtobusa, ki je poskrbel za prevoz gledalcev na tekmo, pa jo je skupil, ko so se ga lotili slovenski nasilneži. Nisem opazil protesta ne italijanskega sindikata poklicnih voznikov ne slovenskega, kjer je g. Klobasa sicer pogosto v medijih. Pa ga ne krivim nič bolj kot kogarkoli drugega, ki bi moral prispevati svoj kamenček v mozaik boja proti nasilju – da ne bo kakšnega nesporazuma.

Spopadi med navijači, ki to (namreč navijači) v resnici niso, so del naše tradicije že desetletja. Kot nekaj dovolj žlahtnega smo jih prenesli v samostojno državo in jih gojimo še naprej. Najprej je treba ugotoviti, da to nasilno mentaliteto najdemo marsikje v klubskih upravah, pri bivših ali tudi še aktivnih igralcih. Dokler uprava pristaja na podporo nasilnih navijačev, je enakost mentalitete težko zanikati. In dokler uprava minimalizira izgrede, tako kot smo se včasih sprijaznili s tem, da ni veselice brez razbite glave, toliko časa vzdržuje imenitno podlago za gojenje ekscesov.

Pa poglejmo še malo k Nogometni zvezi Slovenije, ki se je ogorčeno odzvala, a bojim se, da v napačnem vrstnem redu. Najprej jih je močno prizadelo dogajanje v Sevilli, potem pa so mimogrede omenili še Tepanje, brez opisa incidenta pri nas. Brez nove fizike in božjih delcev je vsakomur jasno, da bo vsak Slovenec ali celo domnevni Slovenec prva žrtev v bližini Seville, glede na to, kaj smo Špancem pripravili pri nas.

Ko bi ljudje na zvezi to razumeli, bi – ne osamljeni, ampak s splošno podporo – začeli preprečevati nasilje najprej v Sloveniji. Izjave o skrajnem ogorčenju, kakršne objavlja NZS, poznamo tudi že desetletja. Če zveza zapiše, da je »potrebno v naši družbi nasploh, tako v nogometu, športu kot tudi sicer, vzpostaviti ničelno toleranco do kakršnega koli nasilja, diskriminatornega in rasističnega obnašanja; na vseh skupaj je, tako na NZS kot na klubih ter ostalih nogometnih in nenogometnih deležnikih, da se v naši družbi ničelna toleranca tudi čim prej vzpostavi«, potem je to prav majhen korak. Če tako besedilo ponavlja, je to stopicanje na mestu.

Nasilje v nacionalnem grbu

Če ničelna toleranca pomeni, da bomo ob vsakem takem dogodku ostro protestirali in ničesar spremenili, potem je to navadno sprenevedanje in pristajanje na nasilje, skorajda očitna podpora.

Naj se za hip vrnem k novinarjem. Si lahko predstavljamo, da bi se odločili ignorirati tiste športne klube, kjer ničesar ne naredijo proti nasilju v lastnem okolju? Si predstavljamo, da o neki tekmi ne bi mogli zaslediti ničesar ne v časopisih ne v televizijskem poročanju, pa tudi sicer bi klub do nadaljnjega izginil iz medijev? Za sredstva javnega obveščanja enostavno ne bi obstajal. Sliši se precej absurdno, izvedba se zdi še bolj nepredstavljiva. Vendar dokazano deluje. Ignoranca je ena najučinkovitejših oblik kaznovanja. Seveda ne samo to, še vedno je treba enostavno fizično poseči vmes. Mednarodne ustanove to počno precej preprosto, s prepovedjo publike na tekmah, poleg visokih denarnih kazni. Smo zelo jasno videli pri Predinu, na katerega zdaj letijo zahteve po poravnavi celotne škode v višini nekaj deset tisoč evrov.

Naj končam z imenitnim zgledom, kako bi morala delovati občutljivost za nasilje. Vse se ujema s fizikalnimi in geografskimi načeli, s kakršnimi sem začel pisanje. Pred nekaj dnevi smo prebrali, da je tibetanski menih s španskim državljanstvom dosegel, da je špansko sodišče izdalo obtožnico zoper kitajske funkcionarje zaradi genocida v Tibetu. Mediji so poročali o vznemirjenju kitajskih oblasti, čeprav je malo verjetno, da bi obtoženi upokojenci prišli pred špansko sodišče. Pravzaprav ne gre le za španska sodišča, gre za vse države, kjer priznavajo odločbe španskega sodišča. Španija nenadoma skorajda meji s Kitajsko.

Ko bi pri nas vsako žarišče nasilja mejilo na lokalno skupnost, ki bi bila miniatura španskega odziva in ne le bled odsev besedičenja o ničelni toleranci, bi lahko sčasoma upali ne le na mirna, čeprav živahna nogometna srečanja, pač pa tudi na dosti mirnejše sobivanje na mnogih drugih področjih našega življenja.

Za zaključek nespodbudna ugotovitev. Po Tepanjah in Sevilli, po ogorčenju novinarjev in Nogometne zveze Slovenije ter – očitno – le običajnem blebetanju o ničelni toleranci imamo po le nekaj dneh spet staro sliko – novo nasilje z rasističnimi izpadi v Stožicah na tekmi Olimpija–Maribor. Predstavnik ljubljanskega kluba je kot priden šolar brezhibno ponovil besede izpred tedna dni. Slovenija se zdi kot enotna in enoumna krajevna skupnost z nasiljem v nacionalnem grbu.