Kdo je pomagal odpeti vrata pekla? 2.

Pisec gradi svoj tekst na dveh »tajnih sporazumih« predsednika predsedstva Slovenije Milana Kučana in predsednika Srbije Slobodana Miloševića.

Prvi se je zgodil 24. januarja 1991, ko sta se v Beogradu sestali delegaciji dveh republik na najvišji ravni. Drugič, 14. avgusta 1991, se predsednika sploh nista srečala, ampak je v Beogradu prišlo le do pogovora dr. Franceta Bučarja, predsednika skupščine RS, in dr. Dimitrija Rupla, zunanjega ministra RS, z vplivnim srbskim intelektualcem Dobrico Ćosićem. Da sta ga obiskala, takrat ni bilo znano; Ćosić je to objavil šele v svojih dnevniških zapiskih, še vedno pa nista pojasnila, ali sta bila tam kot zasebnika ali predstavnika države.

Dogodek je 18. oktobra lani obširno analiziral tednik Mladina (avtor dr. Božo Repe). Objavil je tudi izjave samih akterjev. V naslednji številki Mladine se je oglasil hrvaški politik in publicist dr. Slaven Letica. Omenil je tudi sestanek 24. januarja in ga povezal s srečanjem 14. avgusta, čeprav med njima ni logične zveze. Dva tedna pozneje se je v tej reviji odzval še Kučan in pojasnil oba dogodka.

Skupno sporočilo za javnost o vsebini srečanja delegacij obeh republik je nedvoumno, vendar ga interpreti zgodovine v različnih republikah in različnih časovnih obdobjih različno razumejo, še zlasti, če iz njega iztrgajo stavke, ki ustrezajo njihovim interesom. Odvisno tudi od tega, s kom želijo obračunati.

No, Zgaga 23 let pozneje, ne glede na pojasnila v Mladini, »ugotovi«, da je ta »sestanek zapečatil usodo Jugoslavije«. Toda če bi bil konec Jugoslavije res tak, bi bilo to preprosto. Pa ni bilo! Dogodku je dal odločilno veljavo, čeprav je mogoče tehtati, kateri dogodki so bolj zapečatili usodo federacije: ali že sam Tito ali samoupravljanje in dolžniška kriza ali »memorandumska« Srbija, Kosovo, povampirjeni jugo-generali, referendumi, jogurt in balvan revolucije, pa srbski vdor v monetarni sistem SFRJ... ali celo katero od številnih srečanj med Miloševićem in hrvaškim predsednikom Franjom Tuđmanom na štiri oči. Na sestankih v Karađorđevu in Tikvešu marca in aprila 1991 sta se pogovarjala tudi o delitvi Bosne in Hercegovine.

Sicer je bilo v obdobju od konca januarja do sredine februarja 1991 še nekaj takšnih sestankov. Na vseh je bil navzoč Kučan. To so bili pogovori s predstavniki drugih republik o načinu slovenske razdružitve oziroma osamosvojitve. O tem so mesec dni pred sestankom z Miloševićem glasovali slovenski volilci na plebiscitu. Res se je Kučan kot predsednik predsedstva RS in vodja slovenske delegacije srečal s Srbi in nato na isto temo še s predstavniki drugih jugoslovanskih republik. Toda omenjati sestanek srbskih in slovenskih predstavnikov 24. januarja 1991 brez tega okvirja je potvarjanje zgodovinskih dejstev in prilagajanje takratnih okoliščin sedanjim potrebam. Vprašanje je, za koga? O sestanku so takrat poročali tudi slovenski mediji. Sporočilo za javnost, iz katerega je jasno razvidno, kdo se je pogovarjal in kaj so sklenili, je tudi objavljeno kot zgodovinski vir v zbirki virov o demokratizaciji in osamosvojitvi. (Avtor dr. Božo Repe, objavljeno leta 2003.)

Slovenija je v obdobju od plebiscita do razglasitve neodvisnosti, za razliko od srbske in hrvaške politike, ravnala premočrtno in dokaj racionalno. Toda Zgage to ne zanima. V iskanju »potrdila« za svojo tezo o slovenski pomoči Miloševićevi Veliki Srbiji v zameno za slovensko osamosvojitev se zateče v tujino in izbrska odlomke iz del, ki v različnih kontekstih omenjajo slovensko-srbski sestanek 24. januarja 1991. Zlasti se opre na knjigo oziroma istoimensko dokumentarno serijo BBC Smrt Jugoslavije, katere odlomek je Letica navedel v svojem članku za Mladino. Avtorja knjige podrobno opisujeta tudi pogubne učinke srbskega ekspanzionizma in hrvaškega nacionalizma, napačno pa zapišeta, da se je Milošević takrat »ločeno« srečal s Kučanom.

»Mednarodna skupnost ni razumela strahu Slovencev in Hrvatov, da bi se znašli pod srbsko peto, izgubili evropsko identiteto in zdrknili v črno luknjo balkanskega Levanta,« je v prvem poglavju knjige Jugoslovanske vojne 1991–2001 zapisal zgodovinar dr. Jože Pirjevec.

Tudi Zahod, z Američani na čelu, se takrat ni pretirano zanimal za Balkan in je slabo poznal zapletene silnice močno načete federacije. Eden tistih, ki so razmere podcenjevali, je bil takratni ameriški veleposlanik v SFRJ Warren Zimmermann. Toda Zgaga navaja prav njega, ko ta obtoži Slovence, da so začeli vojno, in s tem najde še en »razlog« za vztrajanje pri slovensko-srbski »zaroti« na račun Hrvaške.

Vse je to bilo sicer že povedano in zapisano. Čemu zdaj spet, in to brez novih virov ali pričevanj?

Vzroke za avtorjevo vztrajanje je treba iskati v uvodniku dr. Slavena Letice v prvi knjigi hrvaškega prevoda trilogije V imenu države (avtorja Matej Šurc in Blaž Zgaga). V njem pisec napačno sklepa, da je slovenski politični vrh oziroma Kučan 14. avgusta 1991 z Miloševićem sklenil »tajni pakt o nenapadanju«, se s tem zavaroval pred napadi Srbije in JLA ter tako omogočil množično prodajo orožja Hrvatom.

Letico je za pisca predgovora izbrala hrvaška založba, nihče pa o tem ni obvestil soavtorja (Šurca). Ta se zagrebške predstavitve knjige zaradi drugih obveznosti ni udeležil. Odsoten je bil tudi v Sarajevu, organizatorjem predstavitve pa je pisno pojasnil, da je Letica uvodnik izkoristil za promocijo svojih političnih stališč in jih prikazal v obliki poceni političnega pamfleta. S tem je zlorabil soavtorsko delo, ki na podlagi številnih dokumentov in izjav prič razkriva pripadnike slovenske orožarske »mafije«.

Nekateri se še spomnijo Slavena Letice, ki je pred približno desetimi leti v opravi bana Jelačiča branil Trdinov vrh. Neprimerno več škode svoji domovini pa je povzročil, ko je magnetogram pogovora med Tuđmanom in voditeljem krajinskih Srbov Jovanom Raškovičem poleti 1990 v celoti objavil v hrvaškem tedniku Danas. S tem je zmernega Raškovića v očeh Srbov kompromitiral in ga politično uničil. Zamenjali so ga radikalni Martić, Babić, Hadžić, ki so Srbe dvignili k uporu, in na Hrvaškem je izbruhnila brutalna vojna.

No, Letica danes trdi, da je Slovenija s sklepanjem tajnih paktov izdala Hrvaško, člani takratnega predsedstva pa so, po njegovem, glavni prodajalci orožja in vojni dobičkarji. Zgaga temu sledi in v dobršni meri revidira ugotovitve iz trilogije, katere soavtor je.

V knjigah V imenu države je jasno in natančno opredeljena politična in moralna odgovornost takratnega političnega vrha, ker ni nadzoroval in sankcioniral sprejetih odločitev o pomoči Hrvaški in BiH z orožjem. Na drugi strani pa številni dokumenti in izjave prič, objavljene v trilogiji, nedvoumno dokazujejo, kdo je najbolj brezobzirno zlorabljal sklepe o pomoči napadenima republikama in bil glavni deležnik v trgovini z orožjem.

Nedvoumno je bilo ugotovljeno, da so na obrambnem ministrstvu s prodajo orožja nabrali več deset milijonov takratnih nemških mark gotovine. Znano je tudi, kdo je precejšnje zneske gotovine prenesel v tuje banke... In da predsednik SDS Janez Janša danes ne more prepričljivo dokazati izvora svojega premoženja.

Zgaga kot »bistvo orožarske afere« objavi enega od sklepov sveta za obrambo pri predsedstvu RS z dne 9. junija 1992, da na podlagi prošnje podpredsednika vlade BiH državi odstopijo rabljeno vojaško opremo ter prodajo nekaj orožja in streliva. V drugi knjigi trilogije (stran 409) pa piše, da je le štirinajst dni pozneje, 23. junija, svet za obrambo zavrnil vnovično prošnjo BiH za pomoč v orožju. Vprašanje je torej, ali samostojni, mednarodno priznani državi in članici OZN omogočiti pravico do samoobrambe ali se obrniti stran in nič videti?

Hkrati se avtor zaplete v nelogičnost, namreč, kakšen »tajni dogovor« s Srbijo pa je to bil, če je Slovenija potem prodajala orožje Hrvatom in Bošnjakom?