ko človek z ladje gleda vas

v svetlobi jutranje Kipride,

kot sem vas videl vprvič jaz ...

Jevgenij Onjegin, avtor A. S. Puškin, prevod dr. Ivan Prijatelj

Tavrida je eno prvih imen za Krim. Ime je dobila po Tavrih, ljudstvu, ki je obale Krimskega polotoka poseljevalo še pred prihodom starih Grkov na ta območja. Herodot je v svoji Zgodovini Tavre opisal kot krvoloke, ki se preživljajo zgolj z vojno, piratstvom in roparskimi pohodi. V antični Grčiji in posledično svetovni zgodovini so postali znani po tem, da so grškim prišlekom radi oddrobili glavo in jo nataknili na kol ter razstavili pred svojimi domovi. Za zaščito pred zlimi duhovi menda. Koncept sožitja narodov in medsebojne tolerance na Krimu nikoli ni iskal domovinskih pravic.

Ljudstva in narodi so se tod izmenjevali po načelu moči. Tavre so postopoma pregnali stari Grki, te so izpodrinili podjetni Genovčani, v 13. stoletju pa so iz azijskih step prihrumeli Tatari, ki so dve stoletji kasneje italijanske trgovce dokončno »pospremili« nazaj proti Apeninskemu polotoku. A tudi obdobje tatarskega kanata ni trajalo večno. Rusko carstvo je iskalo nov življenjski prostor. Logična ekspanzija je bila proti jugu in tam so leta 1783 pod Katarino II. dokončno zavladali Rusi. Uradni razlog, zakaj je Katarina II. svojo soldatesko poslala na Krim uničit tatarsko carstvo, so bili njihovi vpadi v južno Rusijo. Preventivna okupacija in izgon. Zveni znano?

Krim ima v ruski kolektivni zavesti posebno mesto. V njej še vedno skeli brazgotina, ki ji jo je zadal generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze Nikita Hruščov, ki je leta 1954 polotok dodelil Ukrajini. Ni nenavadno, da so zato še danes žive govorice, da se ga je bil Hruščov precej nacedil, ko je risal nove meje po zemljevidu (sicer pa se Slovenci ob tem ne smemo preveč privoščljivo muzati – kot danes marsikdo verjame, tudi Edvard Kardelj ni bil povsem trezen, ko je na pogovorih glede republiške meje med Slovenijo in Hrvaško Mirno »po nesreči« zamenjal za Dragonjo). Del ruske javnosti Hruščovovo potezo smatra za največjo napako njegove vladavine. Odločitev pred šestdesetimi leti sicer ni povzročila strašnega ogorčenja javnosti – razumljivo, Hruščov se je od svojega predhodnika Stalina verjetno marsikaj naučil glede »upravljanja« s političnimi nasprotniki – saj je Krim ostal pod upravo Moskve. Ob znanih omejitvah potovanj v Sovjetski zvezi je Krim za številne, če so le imeli dovolj pod palcem, tako še vedno pomenil edini stik s toplim morjem. Infrastruktura je bila boljša, narava pa lepša kot drugod ob Črnem morju. Sovjetska Florida.

Krim pesnikov in pisateljev

Umetnost je redko politično nezaznamovana. Če kaj, politiki (po večini) niso neinteligentni; vedo, da so umetniška dela med ljudstvom dojeta bolj nevtralno kot njihovi govori in so zato priročno sredstvo subtilnega političnega komuniciranja. Ker so se nad Krimom navduševali številni ruski pesniki, pisatelji in slikarji, so njihov »krimski opus« uspešno uporabili za utrjevanje podobe ruskega prostranstva v kolektivni zavesti ruskega naroda. Poglejmo nekaj primerov, kako je podoba Krima vedno znova, tudi prek umetnosti, ustvarjana v ruskem izobraževalnem sistemu in vsakdanjem življenju.

Aleksander S. Puškin, za številne Ruse največji ruski poet, je na Krim pripotoval poleti 1820. Romantična duša je bila v hipu tako prevzeta nad lepotami polotoka, da so jo, kot je ob bok prevodu Puškinovega dela Bahčisarajski vodomet v slovenščino leta 1942 zapisal Tine Debeljak, »obiskale rime«, ki jih je iz sebe izlival v pesmih in pismih prijateljem. Tole je misel, ki se mu je utrnila nekega jutra: »Ko sem se prebudil, sem zagledal omamljivo podobo: gore so sijale v raznih barvah kot v cvetovih; ploske strehe tatarskih hiš so se kazale iz dalje v rojih, prilepljenih h goram; topoli so se kot zeleni stebri dvigali iznad njih; z desne ogromni Aju-dag … vse okrog pa sinje, čisto nebo in svetlo morje, bleščava in južni zrak.«

Bahčisarajski vodomet, ki se dogaja v Bahčisaraju, nekdanjem sedežu krimskega kanata, je v več pogledih zanimiva pesnitev. S politološkega in sociološkega zornega kota so zanimive tri glavne osebe: tatarski kan Girej, kanova najljubša žena Zarema in Marija, kneginja poljskega rodu, ki jo je kan ugrabil na enem od številnih roparskih pohodov. Puškin je tatarskega kana in njegove vojščake orisal kot okrutne in samozavestne divjake: »Kot reka trume se Tatarov razlile so čez poljsko plan, tako ne niči bes požarov, z viharjem v žetev divjo gnan. /…/ Ko pa spremenil v prah pepela vso bližnjo je kavkaško stran in mirna sela po Rusíji, se vrnil v Tavrido je han.« Lepotica Zarema, Gruzinka, predstavlja čutno in erotično plat življenja, eksotiko (ni čudno, da je bila kanova najljubša žena). Kot antipod divjakom pa je tu Marija – ali obstaja še kakšno bolj slovansko ime za žensko? – ki je v tatarskem ujetništvu kot ptica v zlati kletki in ne mara za kanovo naklonjenost. Kan se tako zelo zaljubi v Marijo, da Zarema tega ne prenese – in Marijo umori. Kanovi evnuhi posledično obračunajo z Zaremo. A nekoč brezsrčni kan ni več isti človek. Prvič v življenju se ga je nekaj zares dotaknilo, saj spozna, da je življenje več kot le gola divja(ška) strast. V spomin Mariji, prek katere je spoznal ljubezen, to najbolj opevano človeško čustvo, ki ga prej ni poznal, postavi vodomet in do konca življenja objokuje nesrečno dekle, ki je bila, kako nenavadno, slovanske krvi. Misija civiliziranja divjih Tatarov ali pa, če hočete, simbolne kastracije po slovansko je bila uspešno opravljena.

Profesor Rory Finnin ugotavlja, da je bilo postopno izrinjanje vsega tatarskega s Krima in uveljavljanje ruskega v 19. stoletju tako močno, da Tolstojev Sevastopol in Dama s psičkom Antona P. Čehova, dve veliki deli ruskih klasikov iz tega obdobja, ki se dogajata na Krimu, tatarske kulture in Tatarov praktično ne omenjata. Omenjeni deli sta obvezno domače branje ruskih šolarjev. Maksimilijan Vološin, predstavnik ruskega simbolizma, ki je velik del življenja preživel v krimskem mestecu Koktebel, je bil še en zaljubljenec v Krim in poleg Aleksandra Herzna eden redkih, ki je kritiziral rusificiranje polotoka in namerno pozabljanje, da so tu še pred nekaj desetletji živela druga ljudstva. Želel je odstreti tančico zaslepljenosti z oči ruskih umetnikov, ki so Krim opisovali zgolj kot čudovito deželo južnoruskega sonca, kot na primer Semen S. Bobrov, ki se je Krimu poklonil v delu Tavrida; oziroma moj poletni dan v tavridskem Hersonesu (Tavrida ili moj ljetnij djen v Tavričeskom Hersonese; prevod avtorja članka).

Omenimo še rek, ki ga je v zgodovino svetovne dramatike, a tudi ruski vsakdan, ponesel Aleksander S. Gribojedov s komedijo Gorje pametnemu. Znameniti Čackijev monolog, ki ponazarja prepad med generacijami, gre takole: »In kdo so ti sodniki? – Starci veli, ki črtijo svobodo bolj kot smrt, ki z umom so že kdaj okosteneli, tam v davnih dneh, ko Krim je bil zatrt…« (prevod Josipa Vidmarja, 1949). Čackijev monolog je še eden od primerov, ki ponazarja pomen Krima v kolektivni zavesti. V šolah se ga učijo na pamet.

Krim ni od boga pozabljena Južna Osetija

V trenutni bitki za Krim – čeprav jo po besedah Kremlja bíjejo samoorganizirani prebivalci Krima – gre več kot le za košček zemlje. Že res, da geostrateški pomen ruske črnomorske flote v Sevastopolu ni zanemarljiv. Tudi res, da ruska politika do Krima pomeni jasen znak, da v Kijevu ne morejo kar tako, ne da bi upoštevali želje precejšnjega dela Rusiji naklonjenega prebivalstva vzhodne Ukrajine, nadaljevati politike približevanja Evropski uniji in Natu. A res je tudi, da Krim za Rusijo pomeni veliko tudi s simbolnega vidika. Je močan nacionalni mit, vedno znova ustvarjan in poustvarjan. Predstavlja simbol osvajanj carske Rusije. Predstavlja rusko fantazijo 18. in 19. stoletja – nikoli uresničeno željo, da bodo od tod krenili proti Konstantinoplu in ga osvojili ter nato zavojevane pravoslavne dežele jugovzhodne Evrope osvobodili turškega jarma. Predstavlja pa tudi simbol herojskih porazov, kot je krimska vojna (1853–56), ki jo je Tolstoj opisal v Sevastopolu. Čeprav so bili Rusi v tej vojni poraženi, predstavlja simbol upora proti Otomanskemu imperiju in njegovim zaveznikom v imperialistični evropski preobleki (Velika Britanija, Francija in kraljestvo Sardinije). A to so bili porazi »za pravo stvar« – in so posledično torej (vsaj) zmaga duha, pravice in civilizacije nad tuzemskim, brezbožnim in barbarskim, če že ne prava vojaška zmaga – podobno kot zlom tatarskega kana Gireja pred krščansko milino kneginje Marije v Bahčisarajskem vodometu.

Putinu gre za zdaj vse kot po maslu. Evropa je na nogah, prav tako ZDA, on pa medtem mirno premika plastične tanke gor in dol po svojem stenskem zemljevidu in pošilja svoje odposlance v svetovne prestolnice. Počuti se močnega, in to z razlogom. Skupne zunanje politike EU do Ruske federacije ni, četudi bruseljski birokrati skušajo ustvariti drugačen vtis. Je zgolj 28 zunanjih politik – ali bolje rečeno polpolitik – držav Unije do Ruske federacije. A te so ujetnice kapitala v teh državah, ki mu ni v interesu, da se proti Rusiji uvedejo kakšne resne sankcije ali drugi ukrepi. Rek Rusi gredo! ni bil še nikoli bolj zgrešen. Že davno so tu, skupaj s svojim kapitalom. V evropskih bankah, londonskem Cityju, na francoski rivieri pa tudi v Sloveniji. In obratno. Zato vprašajmo drugače: kako hitro bi direktorji Leka, Krke, Gorenja, Heliosa, Rika in drugih slovenskih podjetij, za katere Rusija pomeni denar, zunanjega ministra »povabili na kosilo«, če bi ta v Bruslju zaradi »operacije Tavrida«, v imenu mednarodnega prava in načelnosti, zagovarjal ostre ukrepe proti tej državi?

Dr. Rok Zupančič je raziskovalec na Fakulteti za družbene vede.