Kot tak se od svojih predhodnikov razlikuje po tem, da je v smučanje vpadel brez smučarskega interesa oziroma da se s smučanjem ukvarja zgolj rekreativno. Bolj kot smučarski aktivist je poslovnež, vendar pa tudi vztrajen človek, ki kani na poziciji, ki jo je zasedel, dati vse, kar lahko. Na primer vpeljati »procesno čistost« v postopke oziroma nadgraditi dosedanjo poslovno-organizacijsko prakso SZS z več sistematičnosti.

Kaj je bil vaš prvi posel, še v srednji šoli morda?

Od malega sem imel ambicijo, da bi bil podjetnik. Da bi odprl restavracijo, kasneje hotelček, vendar pa je pot nanesla drugače. Od rane mladosti delam in imam že kar nekaj delovne dobe. Večino študija sem opravil ob delu. Lahko bi rekel, da sem samorastnik. Poslovno pot sem začel v Philip Morrisu na terenu kot komercialist, zlagal artikle na police, vodil promocije, kasneje postal šef potnikov in nato direktor prodaje. Pri 29 letih sem postal generalni direktor Diagea za Slovenijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Diageo je eno najmočnejših svetovnih podjetij za proizvodnjo alkoholnih pijač. Uspešno sem posloval tudi preko svojega svetovalnega podjetja in bil leta 2005 povabljen v ekipo, ki je izpeljala združevanje Droge Kolinske, ki je danes del Atlantic Grupe.

Kako ste postali predsednik SZS?

To, da v zvezo povabi dva podpredsednika iz vrst sponzorjev, je bila ideja Tomaža Lovšeta. Vabilo me je presenetilo, zaradi nepoznavanja področja pa sem kolebal pri odločitvi. Povabilo sem sprejel, ko so mi zagotovili, da ne gre za večje časovne obremenitve, kar pa se je seveda izkazalo za neresnico, in če bi vedel, da bom kar dvakrat v.d. predsednika, mesta podpredsednika verjetno ne bi sprejel.

Vsem je ostalo v spominu tisto slabo, kar je povezano z gospodom Lovšetom. Kaj pa je Tomaž Lovše dobrega naredil za Smučarsko zvezo Slovenije?

Verjamem, da vsakdo, ki prevzame tako funkcijo, to stori z najboljšimi nameni. Z iskreno željo, da bi naredil nekaj za šport. Lahko bi rekli, da je Lovše v tej preveliki želji zgorel, predvsem, ko je šlo za kandidaturo Planice za organizacijo svetovnega prvenstva. Takšna velika ambicija je sicer značilna za podjetnike.

Kakšno pozicijo zasedate v Atlantic Grupi oziroma kje ste v hierarhiji podjetja?

Atlantic Grupa je veliko podjetje, ki ima skoraj 700 milijonov evrov prihodkov in je funkcionalno organizirano v strateška poslovna področja. Sam sem odgovoren za eno od teh poslovnih področij, ki so razdeljena po poslovni in ne po regionalni logiki. Vodim strateški program delikatesnih namazov, kamor spadajo vse enote, ne glede na to, kje fizično se nahajajo. Imamo upravo Atlantic Grupe in znotraj nje starejšega podpredsednika, kateremu sem neposredno podrejen tudi jaz.

Kaj ste po športni vokaciji?

Nikoli nisem v ničemer tekmoval in težko bi rekel, kaj je moj osnovni šport, sem pa velik ljubitelj športa na splošno kot tudi rekreacije, saj se zavedam, da je za dobro poslovno kondicijo treba imeti tudi dobro fizično kondicijo. Smučam sicer od malega, malenkost sem se poskusil tudi v skokih, sem bil pa tudi med prvimi, ki smo se pri nas ukvarjali z deskanjem. Danes sem spet več na smučeh, ker mi je zarezna tehnika bližja, kot mi je bila prejšnja.

Čeravno obstajajo tudi druga videnja, in sicer, da za vodstvene funkcije ni odveč kanček alkoholizma, ki človeka opremi z drugo vrsto enostavnosti ter prav tako distance.

Mislim, da takšno razmišljanje sodi v neke druge, pretekle čase, ko so bila poslovna kosila dolga in naporna. Danes ni nič čudnega, če na takšnem kosilu spiješ zgolj kozarec vode. Sodobna poslovnost zahteva trezno glavo in hitro razmišljanje.

Smučarska zveza se je skozi leta spreminjala, predvsem zaradi novih disciplin, hkrati pa je prišlo do obrata pri uspešnosti v tekmovalnih disciplinah. Discipline, ki so nekoč bile neuspešne, so danes uspešnejše od alpskih smučarjev, ki so nekoč veljali za glavne. Kakšne razlage za tak obrat krožijo med vami, voditelji slovenskega smučanja?

Nekaj razlogov za to se skriva v siceršnjem razvoju športa in športnih disciplin. Deskanje se je na primer iz modnega trenda razvilo v tekmovalno disciplino, ustanovili so klube, preko klubskega dela pa pridejo rezultati. Če bi gledali tek na smučeh, je treba reči, da je postal oblika množične rekreacije, torej se stvari spreminjajo tudi na rekreativnem nivoju. Ključna dejavnika za resen preboj v tekmovalnem smislu sta strokovno delo in infrastrukturne možnosti. S tem ko se je v preteklih letih veliko naredilo na skakalnicah, kot na primer v panožnem centru v Kranju, ki je povezan s šolo, so nastali dobri pogoji, da lahko talentirani, prizadevni ter uspehov željni mladi delajo v okolju, ki jim omogoča trening in hkrati opravljanje šolskih obveznosti. Tako se oblikuje dovolj velika kritična masa mladih posameznikov, izmed katerih nekateri potem dosežejo vrhunske rezultate. V nadaljevanju kariere pa je najbolj pomembna neomajna volja tekmovalca. Čeprav ni vse v denarju, je treba priznati, da pri alpskem smučanju ni tako kakovostnih pogojev za klubsko delo. Še vedno nimamo pogojev za treniranje smuka in hitrih disciplin. Veliko naporov je bilo vloženih v to, da imamo vsaj v Kranjski Gori in na Krvavcu končno dva poligona, na katerih lahko opravljajo treninge.

Koliko klubov konkurira za te terene?

Sistem je odprt, obstaja preglednica, klubi se prijavijo, pridejo in trenirajo. Je pa treba vedeti, da že prihod na trening ni poceni. So manj in finančno bolj zahtevni športi, in smučanje zagotovo spada med druge.

Omenili ste voljo. Zdi se, da je prav te v alpskem smučanju primanjkovalo oziroma je je bilo manj kot v drugih disciplinah. Ali je morda posredi tudi to, da starši v devetdesetih, ko je nastopil duh ugodja in udobja, niso hoteli vključevati otrok v smučarijo, ker je imelo smučanje stigmo garaškega športa?

Če želiš dosegati dobre rezultate, so vsi športi garaški. Poleg smučanja je še veliko drugih športov, kjer so slovenski športniki uspešni in jim je javnost naklonjena. Smučanje je predvsem drag šport, klubi pa so finančno izčrpani. Pri vzgoji tekmovalcev v alpskem smučanju so klubi in podpora staršev v zgodnjem obdobju najpomembnejši. V klubu se tekmovalec razvija, zveza pa tekmovalca prevzame, že ko je delno oblikovan.

Kolikšen je povprečen vložek v mladega smučarja?

Ne poznam točnih številk. Nekaj tisoč evrov letno. A ponavljam – osnovna baza so klubi in pogosto podpora družine.

Ali mladinskega državnega prvaka zveza že v celoti financira?

Ne. Šele A-reprezentant je finančno v celoti pokrit, in morda je nastopil čas, ko bi bilo treba razmerje razdeljevanja denarja spremeniti v prid mlade generacije, kajti potrebujemo podmladek in nove tekmovalce.

Prejšnji predsednik Tomaž Lovše je ob nastopu napovedoval tudi ustanovitev nekakšnega finančnega sklada za razvoj. Kako je s tem?

Težko je govoriti o vsebini obljub in namer zadnjih štirih let, v katerih se je zamenjala vrsta predsednikov in direktorjev. Menjali so se statuti in pravilniki, ki so nemalokrat drug z drugim v koliziji. Bojim se, da se nam bodo iz tega obdobja še nekaj časa vlekli finančno-organizacijski repi, zato bi ga veljalo pustiti tam, kjer je, in se potruditi za sedanjost in prihodnost.

Ciljate na to, da so deskarji z registriranjem deskanja na snegu kot dejavnosti v številnih klubih, s čimer so ti klubi čez noč dobili volilno pravico, izvedli manjši volilni puč?

Tudi to sem imel v mislih. To je samo ena od nedoslednosti. Kar pa ne pomeni, da velik klub ne more imeti razširjene dejavnosti. Nikakor pa ni dobro, da se te zadeve izvajajo zgolj in samo zaradi volilne aritmetike. Po mojem skromnem mnenju prav tako ni najboljše, da smo imeli volitve tik pred olimpijskimi igrami oziroma sredi tekmovalne sezone. To ustvarja napetost in jemlje predragoceno energijo vsem udeležencem. Namesto da bi se ukvarjali s sezono, smo se ukvarjali z volitvami.

Zakaj je prišlo do tega?

Ker je tako predvideno v trenutnem statutu – da se volitve izvedejo pred zaključkom olimpijskega cikla. Hkrati pa predlagatelji očitno niso pomislili na to, da volitve tako padejo v sredino sezone in se lahko zgodi, da nekdo začenja sezono kot vodja panoge, sredi sezone pa to ni več. Čisti nesmisel! Stvari je treba menjati ob koncu nekega rezultatskega obdobja, ne pa sredi. Vse to so malenkosti, ki jih je treba v dogovoru s klubi in stroko dograditi in popraviti.

Koliko klubov oziroma članov ima smučarska zveza?

Imamo skoraj 240 klubov, članov pa je preko 25.000, kar nas, bi si upal trditi, še vedno uvršča visoko na lestvici množičnosti. Smo pa zagotovo na najvišjih mestih, kar se tiče proračuna, ki znaša približno 10 milijonov evrov za vse panoge znotraj zveze.

Je običajni član smučarske zveze, torej rekreativni smučar, zaradi članstva deležen kakršnihkoli ugodnosti?

Pri Smučarski zvezi Slovenije obstaja modra kartica, ki imetniku prinaša kar nekaj ugodnosti: osebna zavarovanja, cenejše smučarske karte, popuste v športnih trgovinah. Vsak član smučarskega kluba se sam odloči, ali želi to kartico ali ne. Moje mnenje je, da bi moralo članstvo v klubu na neki način pomeniti tudi avtomatično članstvo na modri kartici. Ena od prihodnjih iniciativ bo zagotovo, da se o tem dogovorimo.

Zdi se, da se smučarska zveza ukvarja predvsem s tekmovalnim športom.

Tega ne morem potrditi. Res je, da se zaradi tekmovalnega športa o nas največ sliši. Vendar veliko delamo na področju varnega smučanja in uvajanja pravil FIS za varno smučanje, ukvarjamo se z izobraževanjem rekreativnih smučarjev o vedenju na smučiščih, licenciranjem vaditeljev in trenerjev. Sodelujemo s klubi in jim pomagamo pri projektih za vzpostavitev infrastrukture. SZS je zraven, ko je treba za infrastrukturne projekte pridobiti fundacijska sredstva. SZS seveda ni lastnik smučarskih prog, to so žičničarji, vendar pa gre pri postavljanju poligonov večinoma za iniciative klubov smučarske zveze.

Hm, naj vas glede tega vprašam, kako mrtva ali pač živa je znotraj vrhovnih smučarskih krogov ideja o smučišču na triglavskem ledeniku?

Te ideje nisem zaznal, in kolikor poznam zakon o Triglavskem narodnem parku, gre za stvari v mnogo širšem kontekstu.

Pri pregledu, kateri sponzorji podpirajo posamezne panoge, se da opaziti razlike, iz katerih bi laično lahko presodil, da gre tudi v poslovnem smislu nordijcem v teh časih bolje kot alpskim smučarjem. Dobro stoječih in perspektivnih Plinovodov ter Geoplina med alpskimi disciplinami na primer ne najdemo, po drugi strani pa med sponzorji nordijcev ni pretresene NLB.

Gospodarsko okolje je takšno, kot je. Nekatera podjetja imajo večje težave kot druga, nekatera sploh ne. Odkar sem na SZS, se je ta slika kar spremenila, lahko bi rekel, da imajo trenutno kanček večji proračun nordijci. Bolj pomembno je, da delo s sponzorji ne poteka več zgolj v sferi družbene odgovornosti, kot je veljalo nekoč. Še vedno je prav, da podjetje vrača okolju, iz katerega prihaja, kar lahko stori s sponzorstvi in donacijami tako športu kot drugim društvom, skupnostim in organizacijam.

Vendar pa danes podjetja svoja vlaganja v šport merijo in najboljši sponzorji imajo precej jasne predstave o tem, kaj želijo doseči, na katero publiko ciljajo in kako merijo uspešnost. Tudi sami ne nagovarjamo več sponzorjev z besedami »dajte nekaj za šport«, kot se je reklo včasih, ker to danes pač ni več dovolj. Pristopamo drugače. Rečemo jim: »Ste podjetje, ki je orientirano na zahodno ali centralno Evropo. Mi menimo, da je šport, za katerega vam ponujamo sponzorstvo, na tem območju dobro sprejet in tekmovanja dosegajo pomembno gledanost, zato bi bilo pojavljanje vašega podjetja v teh športih tudi za vas koristno in bi ga lahko obravnavali kot investicijo in ne kot strošek.«

Dodatna priložnost so številne smučarske prireditve pri nas, kjer je mogoče sponzorstvo nadgraditi še na drugem nivoju. To je prava pot. Da sponzorji postanejo partnerji in da z dolgoletnim vlaganjem utrdijo svojo prepoznavnost. Kot na primer Sperbank, ki na skakalnih čeladah uveljavlja svojo barvno kodo in ne samo napis, in tako na dolgi rok gradi prepoznavnost svoje zelene barve.

Kakšni so največji denarni vložki sponzorjev?

O tem ne govorimo, saj gre za poslovno skrivnost. Po mednarodnih pravilih FIS je prostor za napise sponzorjev na tekmovalnih dresih omejen s kvadratnimi centimetri.

Kateri del opreme na smučarju je najdražji propagandni del? Čelada?

Čelado lahko alpski smučarji tržijo sami ali v dogovoru s smučarsko zvezo. Tako je pri mlajših kategorijah običajno enotni sponzor, ki sponzorira vse čelade, pri starejših kategorijah pa tekmovalci najdejo svojega sponzorja. Osebno svoj prispevek k Smučarski zvezi Slovenije vidim predvsem v trženju in delu s sponzorji, kar je tudi moja specialnost. Ni vse samo v logotipu. Ta se včasih vidi bolje ali pač ne, saj se smuča hitro. Bolj pomembno je, kaj dodatnega kot sponzor naredimo. Danes sponzorske pogodbe predvidevajo večjo prisotnost tekmovalcev na snemanjih reklamnih spotov in prireditvah izven sezone, kot je to bilo včasih.

Pa vendar, kateri del smučarja je tržno najvišje cenjen?

Običajno so to deli, ki jih najbolj ujame kamera. Kapa, rame, prsi.

Kakšne so novosti na tem področju?

Ena večjih novosti je firma Fluege.de v smučarskih skokih. To je podjetje, ki se je registriralo za izdelavo smuči, čeprav se sicer ukvarja s trženjem letalskih vozovnic. Njihova odločitev, da na spodnji strani skakalnih smučk reklamirajo svojo letalsko firmo, je nedvomno inovativna. Na olimpijskih igrah jim sicer tega niso dovolili. Skakalna smučka v letu je zelo viden element in vprašanje je, ali ne bo v prihodnje še kdo nastopil s svojim napisom. Barvne kode se mi zdijo posebej zanimiva priložnost, kot je na primer Petrolova ideja, da Jakovu Faku podarijo rdečo puško. Barvne kode so primer vlaganja na dolgi rok. Gorenje je primer dolgoletnega sponzorja nordijcev, ki je bil zraven tako v dobrih kot slabih časih in si ima pravico lastiti zasluge za rezultate. Prav tako zavarovalnica Triglav, ki je aktivna tudi z drugimi akcijami, kot je denimo ta, da v Planico vozi otroke na ogled tekem. Skratka, ni vse v tem, da imaš objavljen logotip. Možnosti so zelo raznovrstne.

Bo zaradi uspehov Tine Maze kaj več denarja za druge slovenske smučarje?

Vsak uspeh Tine Maze je promocija, ki jo lahko SZS uporabi pri svojih pogovorih s sponzorji, ima pa Tina seveda tudi svoje osebne sponzorje. Čeprav ima Tina Maze zasebno ekipo, so njeni uspehi za SZS koristni.

Ali med sponzorji prevladujejo domača podjetja?

Med sponzorji imamo kar nekaj tujih podjetij. Če je podjetje poslovno aktivno v alpskem prostoru, potem ima sponzoriranje smučanja smisel. Nima pa se smisla pogovarjati s podjetjem iz Španije, čeprav naše smučarje poznajo tudi tam. Morda lahko podjetje v ta prostor preko smučarske reprezentance Slovenije vstopi tudi kanček lažje ali kanček ceneje. Avstrijci imajo, kot vemo, samo tri sponzorje, vendar pa ti trije zagotovijo ves potreben denar. Preden pristopiš k novemu potencialnemu sponzorju, moraš o njem nekaj vedeti; kaj prodaja, kje prodaja, komu prodaja... Čeprav je vsem športom, ki jih smučarska zveza združuje, skupen sneg, pa je njena vsebina pravzaprav zelo heterogena. Alpski del funkcionira drugače kot biatlonski, skakalci spet drugače, prav tako nordijci ali deskarji. Deskarske tekme so povsem nekaj drugega kot tekme v alpskih disciplinah. Druga glasba, drugo vzdušje, druga ciljna skupina. Niso povsod vse vrste smučarskega športa enako razvite, zato ne moreš tržiti vsega na enak način.

Da, kritiki alpskemu smučanju očitajo, da se z njim dejansko ukvarjamo v nekaj državah, vendar pa se zdi, da je doseg te dejavnosti dejansko večji.

Upal bi si trditi, da je alpsko smučanje vendarle neke vrste zimska formula ena, ki je, kot vemo, prav tako ne vozijo vsi, vseeno pa predstavlja svetovno atrakcijo.

Da, kot da bi šlo za neko noblesnost, za katero se zdi, da ima značilnosti posebnega fetiša tudi zunaj tako imenovanih alpskih držav.

Tudi zvezde, ki prihajajo iz alpskega dela, so kanček bolj razvpite. Tako kot v atletiki ni povsem jasno, zakaj bi moral biti sprint na 100 metrov paradna disciplina, pa je. Treba je povedati, da se je gledanost skokov izjemno povečala, sploh gledanost ženskih skokov, ki že dosega 70 odstotkov gledanosti moških skokov. Ženski skoki so sicer nekaj najbolj čudovitega, kar se dogaja v smučariji ta hip. In to je prihodnost. Treba je odpreti prostor za novosti. Zakaj ne bi telemark postal olimpijska disciplina, recimo?

Bili ste v Sočiju, in če prav razumem, je vse potekalo brezhibno. Da so se blazno potrudili, da bi zadeve izgledale dobro. Kakšen je vaš vtis?

Seveda kakšen zid ni bil dograjen in kakšna napeljava ni bila zaključena, vendar pa je šlo za res kompleksen projekt in kakšen spodrsljaj je povsem razumljiv. Zgradili so novo mesto, kar dojameš šele, ko si tam. Kar se skrbi za športnike tiče, ni bilo nikoli nobenih problemov. Tekmovališča so bila odlična, proge težke in dobro pripravljene. Še celo sonce je sijalo.

Bi šli tja na dopust?

Ne vem, če bi se za to odločil. Mi pa poznavalci pravijo, da je tam struktura celega snega ena najboljših na svetu za smučanje po celem snegu. Baje zaradi bližine morja. Naravne danosti so, drugo vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo z infrastrukturo in vzdrževanjem.

Po kakšni logiki se je pašteta argeta, konkretna znamka, s katero Atlantik Grupa podpira slovensko smučanje, sploh znašla v smučanju?

Malo ljudi v Sloveniji ve, da je argeta resen posel. Letos bo dosegla 80 milijonov evrov prihodkov. Dobro poslujemo v regiji nekdanje Jugoslavije, imamo pa tudi že 30-odstotni tržni delež v Avstriji, 25-odstotnega v Švici, 15-odstotnega na Švedskem, rastemo v Nemčiji. Ta geografski prostor je za nas izjemno pomemben, zato je povezanost s smučarijo logična. Ravnokar prodiramo v Španijo, ki ni alpska in je zato manj smučarska država. Argeta več kot 30 odstotkov svoje prodaje ustvari v alpskih deželah, medtem ko o bivšem jugoslovanskem prostoru sploh ni dileme. Smo nesporno prvi v kategoriji paštet. V regiji dosegamo do 60-odstotne tržne deleže, ob katerih je težko sploh še kaj napredovati. Prostor za rast so zato že omenjene zahodnoevropske države. V Avstriji malodane ni trgovine, kjer je ne bi bilo na polici.

Kako vam je to uspelo? Ali gre za dobro posredovanje tujih trgovinskih verig pri nas?

Ne, te verige nam niso dodatno pomagale. Gre izključno za našo ambicioznost in veliko vloženega dela. Začeli smo pred leti s prodajo v tako imenovanih etno trgovinah. To so male trgovinice, ki jih praviloma vodijo naši bivši sodržavljani. Preko tega smo prišli do večjih trgovcev, jim predlagali uvrstitev v »etno kotiček«, in se tako približali domicilnemu potrošniku, kar nas je sčasoma preselilo na osrednje police veletrgovin. V vsakem primeru gremo tja, kjer ljudje tudi sicer jedo paštete, kajti tako veliki, da bi vzgajali potrošnika, še nismo.

Kako razumete skupen slovenski uspeh na olimpijskih igrah?

V Sočiju sem bil priča petim medaljam in neverjetnemu fenomenu. Zgodila se je neverjetna vera v to, da je medalja mogoča. Kar naenkrat se je v zraku čutilo prepričanje, da se da dobiti medaljo. Da to ni tak problem. Ni vse v denarju, ampak veliko tudi v prepričanju, da se da. Da je mogoče. Seveda pa je tudi denar pomemben. Verjamem, da bodo vsi tekmovalci zdaj lažje dobili osebne sponzorje. Tudi SZS mora izkoristi ta uspeh športnikov.

Če kaj na zvezi do sedaj ni bilo optimalno, potem lahko rečem, da je to trženje. Vse preveč je bilo prepuščeno osebnim poznanstvom in vse premalo je šlo za sistematičen pristop. To moramo spremeniti, in na tem tudi že delamo. S sponzorji je treba delati nepretrgoma. Brez njih nam zmanjka 40 odstotkov sredstev. Treba bo tudi spremeniti način dela s klubi. Tudi s to aktivnostjo smo že začeli. Klubom je treba nameniti več pozornosti, saj so oni tisti, ki prepoznavajo in vzgajajo talente. Želim si, da bi se vzpostavila dobra komunikacija z njimi. Ne bi rad, da bi prišlo do odtujenosti med klubi in vodstvom zveze, čeprav mi je beseda vodstvo neljuba, ker nismo profesionalci in birokrati.

Nujno pa je treba urediti statut in pravilnike, kot sem že omenil. Ne sme biti nobenega izgovarjanja, da smo športna zveza in da se da zato delati bolj po domače. Stvari morajo biti zastavljene resno, jasno in pregledno. Natančno je treba opredeliti, kako in zakaj, vzpostaviti vrednotenje na podlagi rezultatov. Za vsako odločitev naj bodo na mizi tri ponudbe, saj je treba zmanjšati nepotrebne stroške. Pridobiti sto tisoč evrov novega sponzorskega denarja je bistveno težje kot znotraj zveze popaziti, da ne frči denar na vse strani.

Že večkrat sem povedal, da nikoli ne bi vstopil v Smučarsko zvezo Slovenije, če bi menil, da je to, kar se je zgodilo v Sočiju, neponovljivo. Če bi mislil, da je to labodji spev, nima smisla, da se s tem ukvarjam. Verjamem, da so tekmovalci, ki se lahko na rednih tekmah svetovnega prvenstva uvrščajo med prvih deset, dober potencial. Mislim, da se javnost neupravičeno čudi doseženim rezultatom, kajti naši tekmovalci se do medalj niso prebili s tridesetega mesta, ampak so bili že pred začetkom iger v širšem ali ožjem vrhu. In dajmo, stopimo skupaj in naredimo vse, kar se da, da bi se tudi v prihodnje čim več naših športnikov uvrščalo med prvih deset. Le tako se da ob dobri dnevni formi in z nekaj športne sreče priti do medalje.

Kaj je s tožbami proti Primožu Ulagi, prejšnjemu predsedniku SZS?

SZS Ulage ne toži. Izvršilni odbor je sprejel sklep, da se dokumentacija preda pristojnim organom.

Od katerih pogodb naj bi jemal provizijo? Od pogodb znotraj smučarske zveze?

Teh stvari ne želim in niti ne smem komentirati. Dokumenti kažejo na različne nepravilnosti, tudi na to, da je od športnikov zahteval provizije. V vsakem primeru se moramo zavedati, da moramo z denarjem ravnati racionalno. Provizije so nesprejemljive, vsaj za ljudi znotraj smučarske zveze, bolj so razumljive za ljudi od zunaj, če na primer nekdo pripelje sponzorja s tremi milijoni evrov in bi za to rad provizijo. A tudi to je treba doreči in jasno pogodbeno opredeliti. Sam na te zadeve gledam skrajno legalistično. Postopki morajo biti procesno čisti. Verjamem, da marsikomu to ne bo všeč, vendar pa se bomo s tistimi, ki iskreno verjamejo, da so tukaj zaradi športnikov, hitro dogovorili.

Tone Vogrinec je šel v Soči s pomočjo Hrvatov, kar je bila nesporna napaka oziroma neprimeren odraz nespoštovanja do človeka.

Olimpijske igre organizira olimpijski komite. Ni smučarska zveza ta, ki lahko vabi, saj smo bili tudi sami zgolj gosti olimpijskega dogodka. Gre za posebno vprašanje odnosa med SZS in OKS, ki pa ga ne bi načenjal.

Predsednik SZS je močna simbolna funkcija. Kakšne so vaše prve izkušnje s tovrstno izpostavljenostjo?

Res je. Vidim po tem, da vse, kar izgovorim, nekdo nekje sliši. Velikokrat mi kdo reče, kaj mi je tega treba bilo, kar je ob oblici drugega dela, ki ga imam, po svoje celo res. A sam razmišljam takole: v Sloveniji je vse preveč jamranja. Vsi bi sedeli in pametovali, kaj vse in kako bi bilo treba narediti, obenem se pa sami ne aktivirajo. Najsi gre za politiko, gospodarstvo ali katero drugo področje. Ko je ponudba, da kandidiram, prišla, sem si rekel, zakaj pa ne. Naj poskusim pustiti svoj pečat in prispevam k smučarskemu športu največ, kar lahko.