Film je bog, in za boga narediš vse

Se.

Ne. To se mi je začelo dogajati zdaj. Družina je bila osnova vseh mojih študentskih filmov, na neki način pa tudi Razrednega sovražnika. Kaj je pri tem avtobiografskega, ne vem.

Ne vem. Še nikoli nisem, pa tudi ne vem, koga bi to zanimalo.

(premislek) Po svoje mi je težko govoriti o tem. Družina kot osnovna celica, v kateri odraščaš, te zaznamuje in izoblikuje v človeka z določenimi nazori in videnji sveta. Kako se to izrazi na osebnosti, na avtorskem delu, če govoriva o umetnosti, je vprašanje. Res je, da v svojih filmih govorim o družini. Če je to avtobiografsko, sem veliko povedal o svoji družini, čeprav sam direktne povezave ne vidim. Do zdaj se nikoli nisem spraševal o tem, so me pa to poleg vas spraševali tudi profesorji na AGRFT. Recimo, da sem zdaj začel razmišljati o tem, ker sem se odločil narediti korak naprej v življenju.

(smeh) Morda. Star sem že dovolj. Po nekaterih vzorcih bi moral biti že oče.

Morda okolica pričakuje, da se ravnamo po njih. Jaz se ne, ne še. Je pa res, da sem v letih, ko se je treba o nekaterih stvareh bolj jasno odločiti. Sem pripadnik generacije, ki se ji ni bilo treba odločati. Naše najstniško ali študentsko življenje je bilo precej podaljšano.

Sedaj smo dobili bumerang. Človek bi še kar rad živel v nekem drugem času brez obveznosti in sprejemanja odgovornosti, ampak bo treba. Mogoče iz tega sledi kriza moje generacije.

Vse je na nas. Dokler se ne odločiš, si v leru in se nič ne premakne. Tudi jaz sem sedaj v leru.

Ta film je zaključek prejšnjega obdobja. Sedanje dogajanje je posledica dogodkov izpred dveh, treh let. Kmalu bom jih imel trideset. Treba je iti naprej. Kam, je stvar resne odločitve. Ne morem več reči, ah, bomo videli, kaj bo jutri. Zdaj mi je težje, ker sem včasih tako razmišljal.

Zelo hitro jih zakockaš. Talent je nekaj, ni pa dovolj. Če ne delaš, ti kreativna sla pade. Zato mi je sedaj tako pomembno narediti korak naprej. Ne bi se rad spet izgubil. To so stvari, ki jih je težko opisati. Saj niti sam ne vem natančno, kaj se dogaja. Vem le, da sem na križišču in da se bo treba bolj jasno odločiti. Po horoskopu sem tehtnica. Nikoli nisem verjel v horoskop. Toda ko se malo poglobiš in ko se pogovarjaš z ljudmi, ki so podobnega znamenja, vidiš, da imajo podobne vzorce, da imajo vsi težave z odločanjem. To je strup za režiserja.

To je muka za sodelavce. Včasih zaradi tega izgubijo zaupanje. Nikoli nisem igral prepričanosti. Pokazal sem dvom. To lahko igralca, ki je tudi v dvomu, ubije. Režiser bi moral biti prvi, ki je prepričan v to, kar počne.

To je bilo vedno vodilo, po katerem sem delal. Na iskrenosti je temeljil naš odnos.

A ga začutiš. Nekdo lahko navzven kaže samozavest, vendar ga zelo hitro prebereš, če igra. V svoji ekipi sem imel tudi zelo dobre sodelavce. Vedeli so, kdaj sem se izgubil ali kdaj se nisem mogel odločiti, ko je situacija zahtevala hipno odločitev. Naše medsebojno zaupanje je bilo temelj, na katerem smo reševali takšne situacije.

Lahko se delaš frajerja, ki vse ve in ne potrebuje nikogar. Toda film ni nikoli stvar enega človeka, ampak je kolektivno ustvarjanje. Orkester, ki potrebuje dirigenta. Neizprosnega generala in hkrati občutljivega pesnika. Gre za kup nasprotij. Ampak takšna je vloga režiserja. Če hočeš narediti dober film, moraš okoli sebe zbrati ljudi, ki te dopolnjujejo in s katerimi zgradiš medsebojno zaupanje. Na tem mestu bi uporabil misel Julie Roberts z letošnje podelitve nagrad na festivalu v Palm Springsu: »Znanstveno dokazano je, da ptice v jati letijo hitreje in dlje, kot bo katerakoli ptica lahko kadarkoli letela sama.« Razredni sovražnik je le odraz tega znanstveno dokazanega dejstva. Ekipi sem resnično hvaležen, da sem smel leteti skupaj z njimi.

Verjetno. Ampak ne gre za prepričevanje v neko idejo, temveč za to, da v ljudeh vzbudiš občutek, da so sposobni narediti nekaj, za kar si niso mislili, da so. Glavna vloga režiserja v odnosu do igralca je, da mu omogoči, da gre čez mejo, za katero sam misli, da je njegov limit. Ravno to se mi zdi najbolj dragoceno pri delu z mladimi igralci. Ko so že mislili, da so dosegli maksimum, smo šli še korak naprej. Ko so šli prek sebe, je bilo težko in so mi morda kakšno potezo tudi zamerili, vendar mislim, da jim danes ni žal.

Jok niti ni tako pomemben. Zanimalo me je njeno emotivno stanje. Da smo do tega prišli, smo grebli po njeni duši. Šlo je za klasične igralske tehnike. Ker so bili ti mladi ljudje brez večjih igralskih izkušenj, je bilo to zanje precej stresno. Kako sem se počutil? V tistem trenutku ni bilo prostora za sočustvovanje. Film je bog, in za boga narediš vse.

Nanje sem postal pozoren v četrtem letniku gimnazije, ko sem pri sociologiji delal maturitetno nalogo o integraciji otrok z Downovim sindromom v družbo. Ko sem to tematiko začel bolj podobno preučevati, sem ugotovil, da je v naši družbi precej večja populacija teh otrok, kot bi pričakoval. Ne morem se znebiti občutka, da jih je naša družba izolirala v vzgojnih ustanovah, podobno kot so Američani strpali Indijance v rezervate. Na neki način so izvzeti iz širše družbe. Takrat sem to močno začutil in s to tematiko sem se nato ukvarjal še na AGRFT. Delal sem tako kratki dokumentarec kot kratki igrani film, v katerem je oseba z Downovim sindromom eden osrednjih likov.

Skupni imenovalec obeh je družina, sicer pa gre za povsem različni zgodbi. V filmu Dan v Benetkah se osredotočim na očeta, ki sprejme svojega sina takšnega, kot je. Sicer deset let prepozno, vendar ga. V dokumentarcu Družina je glavni fokus na fantu, ki se ne razlikuje od svojih vrstnikov, odrašča pa v družini, ki je drugačna. Res pa je, da ima njegov starejši brat Downov sindrom. Na neki način je mlajši brat poseben v družini in hkrati zaradi tega tudi med vrstniki.

Ja. Kaj pa je normalno?

Predvsem imamo vzpostavljene norme, ki se jih je treba držati. Če spadaš v ta okvir, si lahko del nekega okolja. Te norme so velikokrat zaviralo napredka. Tiščijo nas in dušijo. Če greš v drugo družbo, lahko opaziš, da so stvari, ki so pri nas tabu, tam povsem sprejemljive. In spoznaš, kako se nekaterih družbenih vzorcev ne bomo nikoli otresli. Da bi jih presegli in presekali, bi potrebovali korenite spremembe v družbi, česar verjetno ne bomo dočakali.

Točno take situacije nisem videl. Ni nujno, da gre ravno za otroka z Downovim sindromom. V film lahko preneseš tudi druge dogodke. Režiser ali pripovedovalec zgodb, če hočete, lahko ves čas zajema iz življenja. Najboljši scenarist je namreč življenje. Poznam veliko kolegov, ki po svetu hodijo z odrtimi očmi in našpičenimi ušesi. Kar vidijo danes, bo lahko čez pet let v filmu. Razredni sovražnik je nastal na tak način. Pa tudi oba moja igrana študentska filma.

Vse zgodbe, ki sem jih pripovedoval, sem črpal iz okolja, iz katerega izhajam, Dolenjske. Tudi naslednje zgodbe bodo vzklile iz okolja, ki ga poznam. Le o tem, kar dobro poznaš, lahko govoriš iskreno in neposredno. V Sloveniji težko narediš film o Eskimih, ker o njih ne vemo ničesar oziroma imamo o njih predstavo, ki ni niti približno točna. Včasih kdo reče, naj snemamo drugačne zgodbe. Ne naših, slovenskih. Ne moremo jih. Lahko snemamo le zgodbe o nas. Sicer pa, če jih ne bomo mi, jih tudi nihče drug ne bo.

Teorij o tem, ali smo Slovenci nacija, ki je primerna za filmske zgodbe, oziroma ali je Slovenec sploh lahko filmski junak, je kar nekaj. Po eni od njih je bil to le Kekec. Teorije prepuščam teoretikom. Se mi pa vse bolj zdi, da Kekec ni bil Slovenec, ampak je bil pri nas le na počitnicah.

(dolg razmislek) Ne vem. V marsičem sem Slovenec. Nekaterih naših pregovornih lastnosti bi se moral otresti, saj me oziroma nas zavirajo.

Ta naša slovenceljskost, ta ponižnost in strah, majhnost... Vse to je velika zavora. Če bi se tega otresli, bi nam bilo veliko lepše. Cankar nam še vedno drži ogledalo. Zadel nas je povsem v bistvo. Mogoče ga ljudje še vedno ne marajo, ker preveč boli. Ampak takšna je naša duša. Bojiš se razmišljati na veliko. Sam sebe ustaviš.

(smeh) Premaguješ tako, da o tem razmišljaš in se pogovarjaš, to poskušaš preseči. Vprašanje pa je, ali boš kdaj resnično presegel.

Kot tista matematična funkcija...

Tako je. Približuje se osi, a se je nikoli ne dotakne. Ja, lahko bi rekli, da je življenje Slovenca asimptota.

Saj ne vem, ali je pametno, da to govorim.

Morda ste me dobili na finto, ker sva šla pred intervjujem na kavo, se ujela in se sedaj pogovarjava o stvareh, o katerih se drugače ne bi, vi jih boste pa objavili. V bistvu ste me napili. (smeh)

Ker želim človeka, s katerim se pogovarjam, bolje poznati.

Tišina lahko pove ravno toliko kot dialog. Včasih še več. Circus fantasticus in Arheo sta takšna primera domačega filma, posneta povsem brez dialoga. A v mojih filmih tišina funkcionira drugače. V Razrednem sovražniku mrgoli dialoga, hkrati pa je v filmu veliko tišine. Tišina na pravem mestu in v pravem trenutku, s pravo dolžino, nadomesti manko nekih drugih dražljajev, ki jih ponavadi nadomešča glasba.

Odvisno, v kakšnem kontekstu jo uporabiš. Filmska glasba je velikokrat zlorabljena kot izhod v sili, ki ga uporabiš, ko vidiš, da z igralcem nisi dosegel želenega emotivnega učinka. Ne maram, da mi glasbena podlaga sporoča, kaj naj kot gledalec začutim ob določeni igralski interpretaciji. Če mi vzdušja ne uspe zgraditi z igralcem, prizora raje ne vključim v film, kot da bi se zatekel h glasbi. Tišina pomaga, da je stvar bolj čista. Rad imam čiste, preproste stvari. Vse dobre stvari so preproste. Ne pravim, da so vse moje dobre, ampak da težim k temu principu. Kadar mi ne uspe, sem jezen sam nase. Hkrati pa je to zaveza za naslednje filme, da ne bom ponovil istih napak. Najhuje je na mestih, kjer veš, da si zamočil.

Seveda, mrgoli jih.

(smeh) Ne. Če vam film funkcionira takšen, kot je, je to super. Govorim o tem, kaj mene moti. Upam, da bo pri naslednjem filmu kakšen odstotek manj takšnih mest. Verjetno pa do svojega zadnjega filma težiš k temu.

Kot dolgoročno rešitev?

Do zdaj se je vedno izkazala za neučinkovito. A če ne poskusimo še enkrat, tega ne bomo vedeli. Če se ozremo v zgodovino, vidimo, da se vzorec ponavlja in ne prinese rešitve. Toda brez nje se nič ne spremeni. Če nečesa ne bomo poskušali spremeniti, se ne bo spremenilo.

Se vam zdi?

Saj še nobena revolucija ni uspela. Tudi v Razrednem sovražniku ne, ker je bila že na začetku obsojena na propad. In revolucijo sta vsaka na svoj način delali obe strani, tako profesor kot dijaki.

Ne vem. Če bo ta človek takšen, kot ste ga opisali, bo super. Največ bo lahko naredil ravno s tem, ko se bo zanimal za pozitivne stvari v življenju, za sočloveka. Ob takšnih vprašanjih te mine vse in bi najraje zapustil državo. Ampak lahko se vsi odselimo, pa problema ne bomo rešili. Nimam odgovora.

Naš narod je prestal že precej težje izkušnje, pa takrat mlade generacije niso obupale, naredile samomora. Ne vem... Predaja in obup ne prideta v poštev. Pogovori ljudi najinih let se velikokrat vrtijo v smeri odhoda v tujino. A to ni edina rešitev. Morda bi se morali odseliti starejši. Tisti, ki so nam zakuhali našo sedanjost.

Če govoriva o Razrednem sovražniku, bi rekel, da se vsak bori za svoj interes. To je individualizem, ki ni nujno egoizem. Egoizem je, ko pozabiš na sočloveka. Da se vsak od njih bori za nekaj, je v redu.

Ja, v tem smislu so. S soscenaristoma Nejcem Gazvodo in Janezom Lapajnetom se o teh stvareh nismo spraševali na sociološki in filozofski ravni. Fasciniran sem bil nad nekaterimi vzorci v družbi, ki so se mi zdeli tako močni, da moram o tem spregovoriti. Veliko stvari se zgodi na ravni podzavesti, potem pa te kakšen filmski kritik vpraša, kaj si s tem mislil. Odgovoriš lahko, da si mislil to in ono, in se narediš blaznega genija. V resnici so stvari precej bolj na podzavestni ravni. Nekatere se te dotaknejo in hočeš o tem pripovedovati, ne da bi bila zadaj kaka filozofija, ideologija ali kaj podobnega.

Če si v stiku s samim sabo, je vse preprosto. Jaz nisem bil ves čas, v sebi sem imel viharje. Milijon stvari se je teplo v meni. Nisem bil še zrel za ta film. Ko sem se ga lotil, se mi je zdel kot Mount Everest, jaz pa sem bil kot mlad alpinist neizkušen. Še Triglavska severna stena bi se mi zdela velik zalogaj, kaj šele streha sveta. Toda potem, ko vsak dan splezaš nekaj metrov, ugotoviš, da lahko naslednjič splezaš še višje. Vendar pa dvom vseskozi nosiš v sebi.

Če si o vsem prepričan, veš, da je nekaj narobe. Takrat ti mora zasvetiti lučka, da nekaj ni v redu. Dvom mora biti vedno prisoten. To je zdrav dvom.

Ja. Zaradi določenih okoliščin ga je bilo več, kot bi bilo potrebno. Prekletstvo tega filma je bilo, da je nastajal v okoliščinah, v kakršnih je nastajal. Hkrati pa je ravno zato, ker je bilo vzdušje na snemanju težko, prišlo do pretokov energij, ki so pripeljale do tega, da ima film želeno atmosfero.

Gre za dokumentarec, zato je manj odločitev prepuščenih režiserju. Pravzaprav se moram odločiti le, kje bom v določenem trenutku stal s kamero ter kdaj bom začel in kdaj nehal snemati prizor. Ponavadi igralec v filmu igra in ne živi, v Družini pa ljudje živijo pred kamero. To je najbolj čista oblika filma – življenje.

S to besedno zvezo označujemo oddaje, kjer so ljudje 24 ur na dan pred kamero, o njih pa zelo malo izvemo. Vsi nosijo neke maske, vrh vsega pa so še slabi igralci. V Družini pa sem prišel do takšne stopnje zaupanja med akterji in menoj, da so me sprejeli v svoje osebne, intimne trenutke. Absolutno ne igrajo, ampak živijo svoje življenje. Trudim se, da se moja prisotnost čim manj čuti, čeprav se tega ne da povsem izključiti. Pred kamero so se zgodile situacije, za katere si nikoli nisem mislil, da jim bom priča v kaki družini, razen v svoji. Imel sem ta privilegij in čast, da mi jih je uspelo tudi posneti. Zelo hitro pa se lahko postavi vprašanje etičnosti snemanja. Po ogledu kratkega dokumentarca o isti družini, ki sem ga posnel na AGRFT pred sedmimi leti, so me ljudje spraševali, ali ni sporno, da to snemam. Mislim, da ni, ker ne vplivam na odločitve članov družine. Ne prikazujem jih v luči, ki bi izkrivljala resnico. Dajem jim možnost, da vrednotijo svoje življenje, in mislim, da to bogati gledalca. Zato je nujno, da se to posname. Vse te stvari bi se dogajale tudi sicer. Etično sporno bi se mi zdelo, če bi moja pristnost povzročila nekaj, kar se sicer ne bi zgodilo, jaz pa bi to snemal. Tega ne počnem.

To je bolj kot zame vprašanje za vsakega posameznega gledalca. Zagotovo bodo reakcije burne. Ampak to več pove o gledalcu kot o družini ali o avtorju filma. Tako kot vsaka kritika pove več o kritiku kot o filmu, vsaka nagrada več o žiriji kot o umetniški stvaritvi.

Prihodnje leto. Sicer pa imam namen družino spremljati še naprej. Po spletu naključij sem prišel v sedemletni cikel. Spremljal sem jo pred sedmimi leti in sedaj jo spet. Takrat sem jo spremljal pol leta, zdaj leto in tri mesece.

Spletle so se precej močne vezi in moj namen je, da čez sedem let znova posvetim leto življenja spremljanju te zgodbe. Vprašanje je, ali bodo akterji takrat še vedno za. Če bodo, to ne bi bil prvi film, ki bi nastajal vse življenje.

Začelo se je na akademiji, ko me je zanimalo življenje ljudi z Downovim sindromom. Vedel sem, da je v sosednji vasi družina s fantom, ki ima Downov sindrom. Potrkal sem na vrata in vprašal, ali bi lahko snemal dokumentarec o njem. Privolili so. Zelo hitro sem ugotovil, da je najbolj zanimiv drugi fant, ta, ki je precej drugačen od drugih članov družine, tako od staršev kot brata. Hkrati pa je bil drugačen od svojih vrstnikov, ker je živel v tej družini. To je zgodba o boju za ljubezen, za svojo družino. O tistem, kar ima v sebi vsak od nas.

Ne vem, kaj to sploh pomeni. Če se ukvarjaš s posnemanjem resničnosti, kar igrani film je, je naravno stanje, da stremiš k čim večjemu približku. In sva spet pri asimptoti, ki je nikoli ne dosežeš.

In dobiš občutek manjvrednosti. Nato si jezen nanje. Dali so ti vse, hkrati pa so te zatolkli. V bistvu so te onemogočili. To se zgodi dijakom v Razrednem sovražniku: imeli so idealne pogoje, a zaradi tega so izgubili zmožnost aktivnosti. V trenutku, ko učitelj od njih zahteva, naj zavzemajo jasna stališča, je to zanje pretežko in se uprejo. To je paradoks. Naša generacija ima starše, ki so živeli v drugačnem okolju, imeli so manj kot mi, in hoteli so nam omogočiti vse, česar sami niso imeli.

To ni vprašanje, vprašanje je, kako se iz tega rešiti. In kako presekati ta vzorec, da ga ne bomo prenašali na svoje otroke.

... ne bodo užaljeni. Da bodo to sprejeli. Ne vem. S tem se sedaj ukvarjam. (smeh)

Odvisno od tega, kako postaviva teorijo o kreativnosti. Verjetno izvira iz potrebe po tem, da se izraziš. Če pa se namesto tebe izraža nekdo drug; če ti nekdo drug pove, kaj ti je všeč, kaj imaš rad, potem lahko tako rečeva. To so močne trditve, ki potrebujejo pripis, da so premočne, da bi nama ljudje verjeli, da so resnične. Vsak naj presodi sam pri sebi.