A tisti večer ni Josephu preostalo drugega, kot da sedi v svoji pisarni in čaka. V mislih se je po dolgem času vrnil v Afganistan, v noč, ko so mu sporočili, da se seli v Slovenijo, državo, za katero do takrat še ni slišal niti ni nameraval slišati. Razločno, kakor bi sedel poleg njega v pisarni, je videl moža v črni obleki, ki mu je razlagal, da bo v Sloveniji del veliko večjega projekta, kot je to izvoz afganistanskega opija. Cilj projekta je bil ustaviti naraščajočo moč Putinovega imperija in za posladek oslabiti še Evropsko unijo. Projekt je nosil ime »Fuck the EU!« in Josephu je bil v hipu všeč.

Prva faza projekta je že potekala, mu je pojasnil mož v črnem. Ameriški mediji so v poročanju o Rusiji obudili retoriko hladne vojne in s pisanjem o korupciji pri organizaciji olimpijskih iger ali pa o aretaciji članic Pussy Riot pobalinsko risali hitlerske brčice na obraz ruskega predsednika, kar je bila odlična priprava terena za vstajo ukrajinskega naroda, ki bo ustavila Putinovo načrtovano anektiranje Ukrajine. V Pentagonu so dobro vedeli, da je Vladimir Putin prenizke rasti, da bi se zmogel odreči osvajalskim ambicijam, in so zlahka predvideli, da bo po vstaji z vojsko prevzel nadzor nad Krimom. Vojni se bo izogibal, so bili prepričani, a si bo na vsak način želel zagotoviti boljšo izhodiščno pozicijo v pogajanjih z Evropsko unijo o morebitnem razkosanju ukrajinske države.

Za uspeh projekta »Fuck the EU!« so bila ta pogajanja ključna in v nobenem primeru niso smela uspeti. In tu v zgodbi nastopi Joseph Mussomeli. Njegova naloga je bila, da odpotuje v najbolj smešno državo EU in v njej najde primernega kandidata, ki bo s posredovanjem pri pogajanjih poskrbel, da se ta niti po pomoti ne bi približala kakšnemu sporazumu. Če bo kandidat spotoma še dodatno osmešil Evropsko unijo in spravil Vladimirja Putina ob živce, da naredi še kakšno avtokratsko neumnost več, toliko bolje.

Joseph Mussomeli se je rad spominjal zadovoljstva, s katerim je nekaj mesecev pozneje poklical na State Department in sporočil: »Imam ga!« Nekaj ur zatem je že govoril s predsednikom. Barack si je medtem že ogledal nekaj Karlovih youtube posnetkov, in Josephu je priznal, da sta se z Michelle zabavala, kot že dolgo ne. A preden potrdi izbiro, je Baracka zanimalo, kakšen vtis pušča Karl v živo. Kateremu televizijskemu junaku je podoben, je želel vedeti. Po premisleku je Joseph odgovoril: »Alfu. Govori s človeškim glasom, a je videti, kot bi padel z Marsa.« To je zadovoljilo predsednika in Joseph je dobil zeleno luč.

V naslednjih mesecih se je izkazalo, da postavitev Karla Erjavca na mesto zunanjega ministra ni preprosta naloga in Joseph je moral sestavljati kar dve koaliciji. Ker mu v prvo ni uspelo, je moral spraviti na ulice dvajset tisoč Slovencev, zrušiti Janševo vlado in vajo ponoviti, izumiti Alenko Bratušek in nato skoraj leto dni s Prešernovimi nagradami, žledom, zlatimi kolajnami in kdo ve čim še zamotiti Slovence, da ne bi šli ponovno na ulice in zrušili še njene vlade.

Vse za višji cilj, ki je bil zdaj ogrožen. Ponudba Karla Erjavca, da bi vodil pogajanja med EU in Rusijo, nepričakovano ni naletela na navdušenje pri ljudeh, ki so visoko cenili Ollija Rehna in Carla Bildta. Catherine Ashton je Karlovo ponudbo zgolj »vzela na znanje« in nenadoma je vse viselo na nitki. V tistem trenutku bi Joseph raje Danila Türka in Lojzeta Peterleta spravljal v Belo hišo kot Karla na pogajanja. Videl je namreč pregnano Angelo Merkel, kako si ogleduje Karlovo sliko in se sprašuje, kdo ji hoče podtakniti tega klovna. Po Pentagonu se je tudi šušljalo, da imajo Kitajci svojega kandidata, ki je še bolj smešen od Karla in zato bolj všeč Ashtonovi, a v kaj tako neverjetnega je še celo on težko verjel. Bolj se je bal, da bi si Karl, četudi Ashtonova naposled sprejme njegov predlog, premislil in se namesto za vodenje pogajanj odločil potegovati za mesto selektorja slovenske karling reprezentance. Karlova najboljša lastnost, njegova nepredvidljivost, je bila hkrati tudi njegova najslabša, in tega se je Joseph še predobro zavedal.

Sedel je tako ameriški veleposlanik v svoji pisarni na Prešernovi ulici v Ljubljani in premleval vse možne črne scenarije. Vse bolj se mu je zdelo, da življenje ni televizijska nadaljevanka in da on ni nič kaj podoben Kevinu Spaceyju. Staviti vse na enega karla je bilo morda preveč rizično početje. Kaj če mu spodleti in si Rusija in Evropska unija miroljubno razdelita Ukrajino, ZDA pa ostanejo praznih rok? Joseph Mussomeli ni mogel več čakati. Čim prej mora iti v Ukrajini nekaj narobe, si je mislil. V Kijev je mora ameriška vlada nujno poslati svojega karla, Johna Kerryja. Naj malce moli z ljudmi na Majdanu. That will do the trick.