Monokulturo ustvarja način razmišljanja in govora o družbi. Monokultura se rodi, ko neka zgodba prevlada nad vsemi drugimi. Pri ekonomski monokulturi gre kratko malo za to, da vsa področja življenja obvladuje zgodba o maksimiranju dobička, povečevanju profitov in vsakovrstnih finančnih koristih, ki jo z druge strani kroji negativna zgodba o potratnosti in finančni izgubi.

Monokultura sama po sebi ni nov pojav. Dve zgodovinski monokulturi sta denimo monokulturi praznoverja in religije iz starega in srednjega veka, nato pa se je na začetku industrijske revolucije začela oblikovati dolgo časa prevladujoča monokultura znanosti. Monokulturo ekonomije pa je v knjigi Monokultura opisala kanadska raziskovalka F. S. Michaels (slovenski prevod je pred kratkim izdala založba UMco) in si s svojimi ugotovitvami leta 2011 prislužila nagrado Georgea Orwella za izjemen prispevek k analizi sodobnega družbenega dogajanja.

Zgodba svobode in fleksibilnosti

Delo je vse manj zgodba o zvestobi delodajalcu in vse bolj zgodba o samostojnem podjetništvu, mobilnosti in prekernosti. Poprejšnja zavezanost delodajalcu, ki jo je ta tudi poplačal z napredovanji in dodatki k plači, je danes vse bolj artefakt, ki ga večinoma uživajo le še starejše generacije, medtem ko so mlajše prevzele in ponotranjile dikcijo fleksibilnosti. Navezanost na eno delovno mesto vidijo kot potrato svojih talentov in možnosti, medtem ko fleksibilnost razumejo kot platformo priložnosti, svobode in celo varnosti z argumentom, da je varneje delati za več podjetij kot le za eno. Pri prevladi te logike ne zaleže niti argument, da mladi, ki predvsem v Severni Ameriki in Evropi vse pogosteje opravljajo nestalno delo kot samostojni zunanji izvajalci, večinoma zaslužijo manj, kot bi na enakem rednem delovnem mestu.

Nič bolje se ne godi redno zaposlenim, ki prav tako delajo vse več, medtem ko so njihove še včeraj samoumevne pravice iz naslova dela vse bolj na udaru. Neprestano delo ljudem seveda jemlje čas za ukvarjanje z bližnjimi ali za ustvarjanje družine. Raziskovalci nestalnega dela so kot posledico že opazili znake družbene dezintegracije in trganja socialnih vezi. Zakaj delovni ljudje na to pristajajo? F. S. Michaels trdi, da je ekonomska zgodba tako uspešna, ker je eden njenih temeljnih naukov, da je sistem brez krivde, vsi problemi, izključno problem pomanjkanja časa, so problemi posameznikov.

Človek človeku ekonomist

Ekonomski pogled spreminja tudi odnose med ljudmi. Poudarja tekmovalnost in osebno koristoljubje pred pomočjo in sodelovanjem. »Biti član skupine ne pomeni več, da ste del nečesa večjega od vas. V skupinah ste udeleženi zaradi svojih interesov,« ugotavlja Michaelsova. Ekonomska zgodba nas postavlja v vlogo, ko ne štejemo kot bitja, pač pa kot faktorji poganjanja ekonomije s služenjem denarja in zapravljanjem. Faktor ekonomske uspešnosti je pomemben pri samem sklepanju vezi, odnosi pa so vse bolj transakcijski, podobni kratkoročnim odnosom na trgu, kjer se po nakupu in plačilu med strankama pretrgajo vse vezi. Pri odločanju za družino postajata najpomembnejša dejavnika tveganje in stroški, imeti otroka pomeni povečati svojo ekonomsko ranljivost.

Tudi vključenost v lokalno skupnost in navezanost na okolje sta v ekonomski zgodbi tujka, prikovanost na istem mestu nas ovira pri uresničevanju ciljev, h gospodarskemu napredku menda prispeva le mobilnost. Ekonomska zgodba ima odgovor tudi za skrb za pomoči potrebne in socialne probleme: socialno podjetništvo. Njegova paradigma se vsiljuje tudi neprofitnim organizacijam, ki bržkone nepovratno pristajajo na logiko, da si je treba najti tržne vire dohodka in se otresti odvisnosti od donacij in javnih sredstev. Bolj kot vsi drugi je socialnih podjetnikov verjetno vesela država, s katere odpada odgovornost za skrb za splošno blaginjo.

Brez dodane vrednosti »ne gre«

Ekonomija bolj kot kadar koli prej pogojuje tudi okoljevarstvo. Klasične okoljevarstvene organizacije so naravo videle kot vrednoto samo po sebi ter kot nujni pogoj za kvaliteto bivanja, estetska doživetja in identiteto. Organizacije novejšega tipa jo varujejo, ker ima zdravo okolje merljivo vrednost v denarju, ker je biotska raznolikost naravni kapital: polarni ekosistemi nam dajejo ribe, les kurivo, ledene gore so neke vrste globalne klimatske naprave. Logika, po kateri se varovanje narave splača, pa je nevarna, saj se hitro komu splača iztrebljenje tropskega pragozda, »nekoristnih« živalskih vrst pa sploh ni treba ščiti pred izumrtjem.

Spreminja se značaj javnega sektorja, ki mora postajati vse bolj podoben zasebnemu, četudi je zgodovinska ločnica jasna: zasebni sektor služi pridobivanju finančnih koristi zasebnikom, javni služi skupnosti. Ločnica se začne zabrisovati v 80. letih, ko se pojavi tako imenovani novi javni menedžment, ki tehnike zasebnega sektorja vsiljuje javnemu. Zgodba je znana, gre pa tako: javni sektor je neučinkovit, zapravlja naš skupni denar, ne zanimajo ga stroški, njegove storitve so nekvalitetne. Delo državne in javne uprave bi moralo imeti dodano vrednost, pravi ekonomistična mantra. Kot »odrešitev« pridejo deregulacija, privatizacija in prenos storitev na zunanje izvajalce zasebnega sektorja, s čimer je javni interes pogosto postavljen v drugi plan.

Ustvarjalnost ogroža enoumje

Enega bolj usodnih udarcev je s prevlado ekonomske logike doživelo izobraževanje, ki je nekoč vzgajalo kritične in odgovorne državljane. Danes so šole institucije, ki prodajajo, študentje so kupci. »Izobrazba je pomembna ne zato, ker gradi izpolnjenega in obveščenega državljana, sposobnega delovanja v družbi, ampak ker vam pomaga pri pridobivanju boljše službe, več denarja in višjega življenjskega standarda,« pravi avtorica, ki ima diplomo iz poslovne administracije. Nič čudnega, da so diplome iz humanistike skoraj povsem razvrednotene, zaokroženo in poglobljeno razumevanje sveta je skozi oči ekonomije postalo po eni strani brez vrednosti, po drugi pa grožnja.

Zdi se, da se je ekonomističnemu enoumju kot zadnja še nedolgo nazaj uspešno upirala ustvarjalnost. Tudi nekateri največji ekonomisti so umetnost lahko razumeli na romantičen način: »Delo umetnikov je individualno, svobodno, nedisciplinirano, neorganizirano in nenadzorovano,« je razmišljal John Maynard Keynes. Če so nekoč prodajno uspešni umetniki veljali za umetniško nepomembne, smo danes priče priročno obrnjeni logiki: umetniki naj ustvarjajo, hkrati pa bodo še svoji menedžerji, agenti, oglaševalci, prodajalci in računovodje. »Navsezadnje je umetniški uspeh lažje meriti s številom prodanih vstopnic kot z nečim tako nejasnim, kot je estetski triumf,« razmišlja kanadska raziskovalka. Nič drugače ni s kulturnimi organizacijami, ki so povsem prevzele menedžersko filozofijo in se z drugimi akterji na trgu bojujejo za preostanek vašega razpoložljivega dohodka ter svoje vodilne pošiljajo na poslovne šole, ki naj jih naučijo novih prodajnih trikov. Narobe svet? Ne, le ekonomska monokultura.

Enojezičnost nam je v pogubo

Glavna posledica prevlade ene kulturne govorice je po mnenju avtorice Monokulture izgubljanje raznovrstnosti, ki nam škoduje na podoben način kot manjšanje biotske raznovrstnosti škoduje zdravju naših ekosistemov. Je kot izgubljanje »jezikov«. Pozabljamo razmišljati in govoriti v jeziku medsebojnih odnosov, narave, umetnosti, duhovnosti, javnega interesa in skupnega dobrega.

Ne nazadnje nas zgodba o ekonomskem individualizmu oddaljuje tudi od sposobnosti življenja v demokratičnih družbah. Monokultura pa predvsem izničuje možnost pravih raziskovalnih in ustvarjalnih prebojev – vse zares pomembno je bilo odkrito med igranjem z idejami, ne pa pri iskanju uporabnosti in ekonomskih koristi.