A otroci so spet doma. Da se morajo vrniti, ker pravzaprav nikoli ne bi smeli oditi, je na podlagi ugotovitev odvetniške pisarne odločala sekretarka, ki dela s papirji in zakoni, ne z otroki v stiski.

Ta odločitev ima precej napak. Nekatere so povezane s to družino, druge bodo prizadele vse otroke, ki se jim ne godi najbolje. Pri starših ne moremo mimo vprašanja, kako to, da so se, potem ko so sodelovali s centrom za socialno delo, sprejeli pomoč in v njej celo napredovali, odločili za pritožbo s pomočjo znanih odvetnikov, ko je že kazalo, da se bodo razmere v družini vendarle kmalu uredile in da se bodo otroci lahko vrnili.

Težko je zdaj tudi drugim otrokom trenutno pojasniti, da imajo svoje pravice, ki niso povezane zgolj s sladkarijami in gledanjem televizije. »Veš, da imaš tudi ti svoje pravice? Kaj to sploh pomeni? Da lahko vedno dobiš sladoled in ne ločuješ smeti, kadar se ti ne ljubi? Ne, seveda ne! To pomeni, da imaš tako kot čisto vsak otrok na tem svetu pravico, da živiš s tistimi, ki najbolje skrbijo zate. Imaš pravico do hrane, pijače in čiste vode, ki ti omogoča zdrav razvoj. Tvoja pravica je tudi, da se brezplačno izobražuješ in da ti zdravniki pomagajo, ko zboliš,« otrokom pojasnjujejo ustvarjalci spletne izdaje revije National Geographic. Kako to, da škofjeloški otroci marsičesa od naštetega niso imeli, pa vendar so spet tam, kjer jim je tega manjkalo? Če odločitve usposobljenih ljudi z izkušnjami ne štejejo, pač pa velja zadnja pika iz pisarne, potem zlorabljenim, posiljenim, pretepenim in zanemarjenim otrokom sporočamo, da jim nihče več ne more pomagati.

Nenavadno je tudi, da v isti sapi pristojni na ministrstvu zatrjujejo, da slovenski centri za socialno delo delajo dobro. Da se odvzemov otrok lotevajo z vso skrbnostjo. Dejstvo je, da je zaupanje ljudi v delo centrov v zadnjem času upadlo in da se mnogi, ki pridejo po (ne samo denarno) pomoč, pritožujejo nad »zbirokratiziranostjo« centrov. Ministrstvo s spodbijanjem odločitev, ki jih stroka oceni za kakovostne in prave, inšpekcija pa za ustrezno izpeljane, zaupanje v centre le še zmanjšuje. Ni daleč vprašanje, ali v takšnem sistemu odločanja centre za socialno delo sploh še potrebujemo. Odgovor, ki zdrži papir, otrokom pa (še) ne prinaša rešitev, se ponuja kar sam od sebe. Vse to bi rešil družinski zakonik, ki je padel na referendumu. Po njem naj bi o nekaterih dejanjih, med njimi tudi o odvzemu otroka, namesto centrov odločala specializirana družinska sodišča.

Vseeno pa ne smemo pozabiti, da gre za otroke in ne za knjige, ki bi jih vzel v eni knjižnici in odložil v drugi, kot opozarja razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. Ostane (jim in nam) le še upanje. Za škofjeloške otroke o tem, da so trije meseci ločenega življenja družine staršem prinesli trezen razmislek in da bodo nad družino še naprej vsi vpleteni bdeli tako, kot so pred odločitvijo sodišča. Za vse druge pa upanje, da si bodo centri še naprej upali preprečevati in ustavljati vse, kar se otrokom ne bi smelo dogajati.