Ko so 5. marca 2009 v Muzeju novejše zgodovine novinarjem in drugim udeležencem konference pokazali fotografije, posnete dva dni prej v Barbarinem rovu v Hudi Jami, je bilo tišino v prelepi dvorani Cekinovega gradu mogoče rezati. Srhljivo razkritje je jemalo dih in terjalo odgovore – zakaj in čemu tolikšna surovost, kdo je izvedel zločin, kdo ga je toliko let skrival očem javnosti.
Posnetki mumificiranih trupel, odetih v belo kopreno, odpadlih ženskih kit, razmetanih invalidskih protez ali železnega droga, s katerim se je nesrečni, najbrž ranjeni begunec prebil do betonskega zidu, ki je nato postal njegov nagrobni kamen, so vpili po sočutju in pieteti. Do žrtev in njihovih še živih svojcev. V dneh po razkritju »hude jame« je sledila katarzična zaveza človečnosti, dana ob različnih priložnostih in na različnih ravneh – medijski, politični, državni in civilnodružbeni. Žrtvam je, če je le mogoče, treba dati ime in priimek in jih po šestdesetih letih dostojno pokopati, se je tedaj glasil skupni poudarek vseh govorcev. Zgodilo se je malo ali nič. Pet let kasneje so žrtve še vedno brez imena in dostojnega groba, vprašanja brez odgovorov, groza brez katarze.
Potrebujemo sočutje, ne spomenike
Vlada, kot pravi, nima dovolj denarja, da bi opravila Antigonino dolžnost. A svojci žrtev umirajo, zagrenjeni in razočarani, je včeraj v Študijskem centru za narodno spravo poudaril dr. Mitja Ferenc, tudi sam razočaran nad nepietetnim odnosom države do žrtev, ki so umrle brez sodbe in možnosti obrambe. »Ta hip ne potrebujemo spomenikov, potrebujemo sočutje in razumevanje svojcev, ki si pred smrtjo želijo pokopati svoje drage. Namesto tega pa še vedno slišimo, da so si 'izdajalci, kulaki, črnoborzijanci' smrt zaslužili. Namen omalovaževanja je jasen: odvzeti jim želijo status človeškega bitja in se tako izogniti občutku krivde,« je poudaril.
Pravzaprav so bili pomorjeni, ženske in moški, stari od 16 do 60 let, v teh letih le znova oskrunjeni. Posmrtni ostanki forenzično preiskanih žrtev, ki so jih našli v rovu in prvem jašku – potem ko so rudarji prebili 11 pregrad in odstranili 400 kubičnih metrov jalovine in nasutega materiala, ležijo v plastičnih zabojih ob vhodu in na zraku pospešeno razpadajo. Kakšnih 2500 brezimnih žrtev še leži v jašku. Barbarin rov je od 24. avgusta 2011 zaprt. Pobuda dela javnosti in stroke, da bi Barbarin rov razglasili za kulturni spomenik, ni uresničena. Kostnica ni postavljena, grobno polje ni urejeno. Uresničena ni niti odločba rudarskega inšpektorja, po kateri bi bilo treba zavarovati jašek, preden les strohni in kamenine dokončno pokopljejo žrtve. Dr. Ferenc je z metodološko pomočjo dr. Pavla Jamnika, sodelavcev in študentov po Sloveniji evidentiral 630 množičnih grobišč; manj kot desetina jih je urejena. Nekaterih sploh ni več mogoče najti. Če hoče kdo prekopati svoje pobite sorodnike, ga čakajo komaj premostljive birokratske ovire. V Teznem pri Mariboru morišče ni niti ograjeno: po izračunih v protitankovskem jarku ležijo posmrtni ostanki okoli 15.000 žrtev.
Žrtve brez upora v smrt
Kdo je izvajal poboje, ni nič bolj jasno kot ob odkritju; načelno se ve, da 3. brigada slovenske divizije Knoja. Znano je tudi, kako je morjenje potekalo. Ujetnike s Teharij in drugod so po dostopnih pričevanjih v Hudo Jamo vozili s tovornjaki od svita do mraka. Pred rovom so se morali sleči do golega, dokumente in obleko so odpeljali nazaj v taborišča. Nato so jih odpeljali v rov; po trije so se morali uleči na trupla, kjer so dočakali smrt. Strelne rane so forenziki našli v lobanjah, rebrih, rokah; neka priča je pripovedovala, da se niso upirali. Sestradani in pretepeni so si menda želeli konca. Morišče v Barbarinem rovu je do leta 1995 varovala SDV; kdor je preglasno postavljal vprašanja, je bil kaznovan. Triintridesetletno Elzo Premšak so obsodili na smrt (in usmrtili tri dni po sodbi) leta 1947, ker naj bi lažno prikazovala delo organov za zaščito naroda. Trdila naj bi, da pretepajo ujetnike in izvajajo masovne likvidacije, ter navajala »lažne primere« pri Brežicah, Košnici, Laškem, Gornji Hudinji in Hudi Jami, kjer naj bi bilo po njenem »likvidiranih tisoč belogardistov«. O vsem tem pa je obvestila tudi tujino.
