Prvič, abortus škodi. Fizično, psihično, družbeno. Večini žensk, ki ga opravijo – in preživijo – je skrajno težko. »Kaj bi bilo, če…« vrta in gloda. Neopisljive stiske mnoge zaznamujejo za vse življenje. Včasih zaradi nestrokovno ali prepozno opravljenih splavov ostanejo tudi brez otrok. Individualna škoda je tako še družbena. Drugič: abortus je mogoče preprečiti. Ne čez noč in ne s prepovedjo – ta ga dokazano ne prepreči – temveč s konkretno pomočjo ženskam in parom, ki si otroka ne morejo ali ne upajo »privoščiti«. Dokazano pomagajo tudi široko dostopna kontracepcija, dobro informiranje o možnostih preprečevanja zanositve in ne nazadnje spolna vzgoja, pri kateri se najstniki v šolah in doma poučijo o vseh ključnih vidikih spolnega življenja in pripravijo na odgovorno spolnost. Podatki namreč kažejo na jasno korelacijo med številom splavov in odsotnostjo spolne vzgoje. Za povrh bi otroke družbeno konsenzualno opremili za pouk, ki ga v času interneta izvaja najvplivnejša in najbolj cinična spolna učiteljica – pornografija. Stališča feministov in tradicionalcev s Cerkvijo na čelu so si namreč vsaj v tej točki zelo sorodna. Ampak spolna vzgoja je tudi v Sloveniji zlodejevo delo. Otroci bi morda odkrili, kaj pomeni tisto čudno nočno škripanje v spalnici staršev…

Če bi se uskladili glede obeh imenovalcev – da je torej treba storiti vse, kar je glede na znane posledice smiselno, da se ženske ne bi odločale za splav – odpade razlog za kreg. Odpade abortus sam – vsaj kot javnozdravstveni in splošni etični problem. In vendar se kljub znanim, učinkovitim rešitvam, ki spoštujejo življenje, evropska kampanja za boljše reproduktivno zdravje žensk v drugem desetletju 21. stoletja vnovič spreminja v kulturni boj, ki se ne ozira na mrtve, poškodovane in žrtvovane v imenu življenja in akademskih načel. Zakaj? Odgovor je vedno isti: ker v resnici ne gre za ženske, za otroke ali za etiko.

V resnici gre za nadzor, za nervozo vladajočih elit, ideološko zagledanih v pretekle čase, ko je imel en spol na voljo vse – družino, kariero, vzvode moči in urejeno družabno življenje – drugi pa se je temu moral s svojim časom in aspiracijami prilagajati, da je družba urejeno funkcionirala. Mimogrede, ženske iz najvišjih slojev so bile iz spolno pogojenih težav pogosto izvzete; enako je danes. Kriza je kajpak ravno pravšnji okvir za retradicionalizacijo družbe in ustavljanje razvojnega galopa žensk. Pritiski starševsko-političnih iniciativ na šolske kurikulume tako ne pomenijo več ogrožanja šolske avtonomije, temveč nekakšno nujno prilagajanje šol nazorom večine. Varčevanje pri kontracepciji pa ni več korak nazaj, temveč korak v izhod iz krize. Pa naj stane, kar hoče. Magari še več smrti zaradi ne-varnega splava in neinformiranosti. Še več revščine zaradi prezgodnjih materinstev. Še več represije, zlasti nad mladimi, v imenu življenja in »pravih« vrednot.

Ni naključje, da je večina v evropskem parlamentu prav na dan človekovih pravic zavrnila sprejem resolucije »o spolnem in reproduktivnem zdravju in pravicah«. S tem dokumentom bi se članice EU zavezale, da dopustijo varne, visokokakovostne storitve splava, praviloma z zdravstvenimi in pravnimi omejitvami, obenem pa bi morale uvesti že preizkušene zdravstvene in šolske ukrepe za preventivno preprečevanje abortusa. A z represijo je pač lažje vladati: večina je glasovala proti resoluciji.

Nenavadno ali pa tudi ne je, koliko laži je na prolife portalih (pri nas na enem od cerkvenih) spremljalo domnevno zavzemanje za etičnost. Celo v enakem vrstnem redu! Mogoče je bilo, na primer, prebrati, da resolucija propagira splav kot metodo za načrtovanje družine, čeprav se v resnici proti temu bori. Prav tako ne more biti naključje, da so si najbolj restriktiven zakon, za zdaj še predlog, omislili prav v Španiji, za katero bi si naivno mislili, da ima dovolj drugih problemov. Potem ko so pod liberalnim Zapaterom do konca pometli z retrogradnimi ostalinami političnega katolicizma, naj bi zdaj splav po novem dovolili le posiljenim in zdravstveno ogroženim ženskam, tiste, ki bi ga vseeno opravile, pa bi kazensko preganjali. Kot bi ne vedeli, kaj takšna rigorozna zakonodaja prinese. Vse že videno: abortusni turizem za bogate, nenadzorovano »medicino« za revne, povečanje najstniških nosečnosti in posledično večjo smrtnost nosečnic… V Luksemburgu, na primer, kjer opravljajo splav pod zelo ostrimi pogoji, ga zaradi strahu zdravniki pogosto sploh ne opravijo; tako je še na Irskem in na Poljskem. In zato v tej bogati državi vsako leto na 100.000 rojstev umre 20 žensk (to je toliko, kot če bi jih v Sloveniji umrlo štiri ali pet). Več jih umre samo še v Latviji, kar 34, Romuniji in na Madžarskem. V Grčiji je splav zakonsko dostopen, a kaj ko je tretjina Grkinj ostala brez zdravstvenega zavarovanja…

V Evropi so skratka na tapeti dosežki stoletnega boja. Prej ali slej bo opljusnilo tudi Slovenijo, kljub njeni trdni, socialistični tradiciji varovanja zdravja nosečnic. Tudi v državah s permisivno zakonodajo o abortusu se namreč po tihem množijo omejitve. Povečujejo se čakalne dobe, oži se dostop do kontracepcije in informacij, vse več zdravnikov se odloča za ugovor vesti… V Italiji ga uveljavlja skoraj 70 odstotkov ginekologov. V javnozdravstvenih ustanovah kajpak. Popoldanska zdravniška etika je menda prilagodljiva…

Takole za nameček v Evropi narašča tudi število nasilnih dejanj zoper ženske. Lahko se sicer tolažimo, da je tako zato, ker žrtve nasilje pogosteje prijavljajo, ampak bistva to ne spremeni. Ženske so še vedno tepene, konvencije, spisane za boj z nasiljem, pa ostajajo na papirju. Slovenija je tudi tu nadvse vzorna učenka. Istanbulsko konvencijo za preprečevanje nasilja smo podpisali med prvimi. Ha, mi smo za pravice. A kaj ko je treba podpisane konvencije tudi ratificirati in njihova določila vnesti v pravni red. In tu se je zataknilo. Minister Pličanič se spet praska po glavi. Pravosodno ministrstvo je namreč bistro ugotovilo, da zahtevane normativne ureditve tako rekoč ni mogoče vnesti v slovenski pravni red. Odpreti bi morali vrsto zakonov, menda celo KZ, so obvestili Varuha človekovih pravic. Zdaj nam preti mednarodna sramota. Ah, kaj bi to. Saj gre samo za ženske.