V minulih letih smo odpovedali kot država, odpovedali so politiki in odpovedala je Evropa, ki si dolgo ni opomogla od začetnega šoka krize, zdaj pa ne zmore več kot posnemanja pokvarjene plošče s ponavljanjem zapovedi: »Potrebne so strukturne reforme, javnofinančna konsolidacija in privatizacija, potrebne so strukturne reforme...«

Vsaj v dveh točkah bruseljskim priporočilom podložno sledimo. Besedno zvezo nacionalni interes smo že davno izbrisali iz besednjaka slovenskega knjižnega jezika in danes tudi po sili razmer pod ceno razprodajamo državno srebrnino. Ob tem varčujemo in navijamo davke, da bi lahko do leta 2015 vendarle uravnali proračun. A najbolj boleč davek, ki ga plačujemo vsi prebivalci in podjetja v Sloveniji, je davek na napačno in neambiciozno razvojno ekonomsko politiko. Smo država v stanju večletnega brezciljnega čakanja. A na kaj? Na čudež, morda nasmeh sreče? Na okrevanje največjih trgovinskih partneric, da se bomo lahko za gležnje izvoznikov še naprej brezsramno vlekli iz blata, ki ga s svojimi igricami meša politika?

Vse od izpolnitve velikih ciljev z vstopom v evropsko skupnost in Nato ter od prevzema valute evro na neki način stagniramo. Naš razvojni model se je izpel tako kot konjunktura, v kateri so se na široko in počez zadolževali tajkuni in gospodarstvo, banke pa so jim z neustreznimi ocenami tveganja skoraj evforično dajale kovčke, polne denarja. Če tedaj nismo razmišljali o koncu obdobja rasti, je naše razmišljanje danes preveč končno oziroma časovno omejeno. Vlada sprejema kratkoročne ukrepe, krpa luknjo tu, luknjo tam, a ne razmišlja dolgoročno. Razvojna strategija pa je ravno to, dolgoročna zaveza ciljem. Teh Slovenija nima. Saniramo banke, razdolžujemo podjetja, pripravljamo teren za rast – pohvalno – ampak četudi je njiva še tako dobro prekopana in pognojena, bo žetev uborna, če lastnik ne poseje semen. To ve vendar vsak vrtičkar.

Brez jasne dolgoročne strategije se Slovenci lahko poslovimo od vzdržne gospodarske rasti, ki prinaša dobra delovna mesta, stabilnost domače potrošnje in edino pravo zagotovilo za redno vračanje naraščajoče gore državnih dolgov, ki postaja čedalje bolj problematična. Za popravljanje minulih grehov bank in politike se je Slovenija samo lani zadolžila za več kot šest milijard evrov, letos je v ZDA že zbrala za dobrih 2,5 milijarde evrov denarja, skupno pa se lahko zadolži še za približno pet milijard evrov. Če bo šlo tako naprej, si bo vlada v dveh letih na finančnih trgih sposodila za več kot 30 odstotkov BDP denarja, toliko, kot je leta 2009 znašal ves javni dolg.

Zadolževanje samo po sebi sicer ni slabo, ključno pri tem je seveda, za kaj država porabi denar. Nekaj povsem drugega je zadolževanje z namenom odplačevanja preteklih dolgov, od katerega državljani nimajo praktično nič, kot pa sposojanje denarja za financiranje projektov, ki bodo spodbujali zdravo gospodarsko rast, ustvarjanje novih delovnih mest ali gradnje velikih infrastrukturnih projektov. Četudi bi odmislili dejstvo, da so banke in država pustile umreti vse največje slovenske gradbenike, je tudi za gradnjo učinkovitih infrastrukturnih projektov potrebna jasna razvojna strategija. Sicer bi še naprej gradili prazne zidove, ki še danes rušijo slovensko gospodarsko prihodnost in prihodnost mladih.