Goytisolo je napisal 25 literarnih del (romanov in zbirk kratkih zgodb) ter vrsto esejističnih in drugih spisov, med njimi so tudi Zvezki iz Sarajeva, ki obsegajo njegove novinarske zapise o vojni v Bosni. V slovenščino sta prevedeni dve Goytisolovi knjigi, romana Juan brez domovine (Cankarjeva založba, 1995) in Izgnan od tod in drugod, ki je izšel letos pri Beletrini.
Vaš zadnji roman Izgnan od tod in drugod ni ravno obsežen, toda seže tako v Onstranstvo kot Tostranstvo, pri čemer je prvo tako imenovani navaden svet, drugo pa virtualen; pa tudi v skoraj vse teroristične celice, kot tudi do Predsednika, Monsignora, imama…Da bi to knjigo prav razumeli, je treba vedeti, da pomeni nadaljevanje romana Pokrajina po bitki, ki se konča s smrtjo junaka, ki pade kot žrtev terorističnega napada. V knjigi Izgnan od tod in drugod se vrne od mrtvih v virtualni svet, kjer postane terorist, da bi razumel, zakaj se ga ubili in kdo so bili morilci. Prepričan je, da je nasilje osnovano na ideoloških premisah in identitetnih čustvih, na veri, nacionalizmu, etnični skupnosti, sovraštvu do zatiralske države in njenih marionet, zato išče stike s predstavniki džihada, Komandosov osvoboditve zatiranih razredov sistema, štaba Protisistemskih upornikov, mučenikov iz Al Andalusa in drugih fanatičnih organizacij. Ta knjiga je, podobno kot Pokrajina po bitki, galerija različnih glasov, na eni strani glasov globalizacije in državljanov, ki so postali potrošniki, na drugi pa glasov maščevalnih partikularizmov in fundamentalizmov. Obenem pa so vsi ti različni diskurzi parodirani.
Še posebej pa protisistemski, teroristični. Nekje je celo rečeno, da se sistem in protisistem dopolnjujeta.Nedvomno. Če proizvajate orožje, potrebujete še vojno. Če hočete okrepljene varnostne službe in totalen nadzor, potrebujete teroriste. Vse je prepleteno. Moj roman se res konča s konstatacijo popolnega absurda, kot pravite. Pri čemer v njem niti še ni nič rečeno o komunistično-kapitalistični Kitajski ali tistih 20.000 Kitajcih, ki so v davčnih oazah na Deviških ototkih našli svoj raj. Davčne oaze so danes postale nova definicija raja.
Rojeni ste v Barceloni, toda nekje ste rekli, da ste se katalonščine naučili šele v Franciji.V moji družini, ki je bila zelo katoliška in frankistična, so govorili samo kastiljščino. Imel sem pet bratrancev, ki so bili vsi duhovniki – toliko za predstavo, v kakšni družini sem živel. Vero sem izgubil že zelo mlad in že pri 15 letih sem vedel, da dežela, v kateri živim, ni tista, v kateri bi rad živel. Želel sem si samo eno – to deželo čim prej zapustiti. Na očetovo zahtevo sem študiral pravo, toda ta študij sem vzel bolj kot opravičilo za to, da mi ni treba nič delati oziroma da sem delal nekaj drugega – prebiral literaturo. Ko sem prišel v Pariz, sem odkril povsem drugačno, liberalno in intelektualno okolje, v katerega me je vpeljal Guy Debord, ki sem ga spoznal že v študentskih letih. Toda Debord – verjetno ga poznate kot avtorja knjige Družba spektakla – me ni spoznal le z intelektualci, med drugim s Sartrom in Simone de Beauvoir, marveč me je vodil v četrti, kjer so živeli maroški in drugi arabski priseljenci, skratka, hotel mi je pokazati tudi drugo plat Pariza. Toda z Debordom sva se razšla, ko sem se navezal na Jeana Geneta, ki ga Debord ni maral. Z Genetom me je spoznala moja žena, Monique Lange, ki je bila tudi edina ženska, s katero se je Genet, sicer hud mizogin, dobro razumel.
Vaše tri romane Znamenja identitete (1966), Grof Julian (1970) in Juan brez domovine (1975) označujejo kot trilogijo, s katero ste ne le prekinili z vašim dotakratnim neorealističnim stilom, marveč ste se lotili tudi nekaterih španskih mitov.S to trilogijo sem na neki način zamenjal abecedo. »Navadni«, »normalni« bralci je niso razumeli. Na koncu sem dodal kratek tekst v arabščini, ki pravi: »Če me ne razumete, me nehajte brati. Jaz sem že na drugi strani in vas gledam od daleč.« Španska katoliška tradicija je zavračala in izganjala vse arabske in semitske elemente iz španske kulture in zgodovine. Španija je res zahodna država, toda v njeni zgodovini sta bili arabska in judovska tradicija vselej močno navzoči. V prvih stoletjih kastiljsko-katalonske literature so bili prevladujoči literarni modeli arabski. A nič manjši ni bil judovski vpliv – skoraj vso špansko literaturo 15. in 16. stoletja so napisali judovski potomci. Zato zmeraj pravim: pogled od periferije k centru je veliko bolj zanimiv kot pogled centra proti periferiji. Toda v Španiji se še vedno ni nič spremenilo, še vedno marginalizirajo in tajijo vplive arabske in judovske tradicije. Če v današnji Španiji zagovarjate takšne poglede, ne morete narediti kariere na univerzi. Uradna Španija priznava samo latinske in zahodnoevropske elemente ter zavrača vse druge. Zdaj je tudi slavna mošeja v Cordobi preimenovana v katedralo.
Radi poudarjate, da se bogastvo neke kulture meri po njeni sposobnosti sprejemanja drugih kultur.Zame je neka kultura vsota vplivov, ki jih je sprejela v svoji zgodovini. Ni homogene, nacionalno »čiste« kulture.