Na včeraj odprti razstavi Umetnost za nove dni je predstavljen le delček vladne umetnostne zbirke, saj ta sicer šteje več kot 1300 doslej evidentiranih umetnin, zaradi česar bo v celoti na ogled v vrsti razstav. Cikel razstav se začenja z zadnjo epizodo, in sicer deli, naročenimi in kupljenimi po letu 1945, medtem ko bo slikam iz zaplenjenega in nacionaliziranega premoženja posvečena posebna razstava, saj je njihova sledljivost izjemno težavna. Trenutna postavitev je razdeljena na tri sklope: prvo povojno obdobje s socialno motiviko in prizori graditve nove države, intimizem petdesetih let ter obrat k abstrakciji.
Dolgotrajno evidentiranje
Narodna galerija je umetnine, ki so last različnih državnih ustanov, po dolgotrajnih pogajanjih pod svoje okrilje prejela marca 1986, še dolgotrajnejše pa je bilo nato evidentiranje, fotografiranje in inventariziranje, saj so to oteževala številna premeščanja umetnin z lokacije na lokacijo ter reorganizacije vladnih služb. Gradivo, ki je razpršeno na 26 različnih lokacijah, se je tako oblikovalo v zbirko šele pred nekaj leti.
Soavtor razstave Andrej Smrekar (ob njem sta razstavo oblikovali še Mateja Krapež in Alenka Simončič) opozarja tudi, da je zbirka izjemno heterogena, saj zaobjema dela različne kakovosti, časa nastanka, slogovne usmeritve, avtorstva, ikonografije in načina pridobitve. »O zbirki pravzaprav ne moremo govoriti, vse dokler upravljanja ni prevzela Narodna galerija, saj nakupi, ki so jih opravljale različne vladne službe, niso bili odraz organizirane in vsebinsko osmišljene zbiralne politike, temveč različnih interesov posameznih resorjev.« Tako denimo Marjan Pogačnik v svojih spominih navaja, da je partija v prvih letih po vojni kupovala kar vse po vrsti, ne da bi gledala na ceno.
Kot je dejal Smrekar, je najbolj organiziran in kakovosten del zbirke fond Sekretariata za prosveto in kulturo, ki je po letu 1952 za odkupe imenoval strokovno komisijo, ki je dela običajno izbirala na razstavah. Žal pa so bile poznejše dopolnitve bolj ali manj prepuščene naključjem in ustvarjene sporadično, kar kaže na pomanjkanje strokovnih kompetenc tistih, ki so o pridobitvah odločali.
Med pisarniškim inventarjem
Seveda se je okus ob nakupih umetnin spreminjal glede na trenutno politično stanje. V prvem povojnem obdobju ga je poganjal predvsem slavilen odnos do novega režima, ki je na prvem mestu diskvalificiral avantgardne tendence, saj je s temi Stalin obračunal, poleg tega pa je velik del ruske avantgarde emigriral na Zahod. »Partija se je obračala k domačemu izročilu, ki temelji na medvojni propagandni umetnosti. Recimo pri Francetu Miheliču je naročila veliko sliko Partizansko taborišče,« je pojasnil sogovornik. V petdesetih letih se je nato razširil prej kritizirani intimizem, desetletje pozneje pa je sledil obrat k abstrakciji in mlajšim umetnikom.
Takoj po vojni so se tvorci zbirke zanašali na umetnike, ki so bili tako ali drugače vpeti v aktualno politično dogajanje, navadno osebnosti, vpletene v republiško in zvezno politiko, visoke funkcionarje stanovskih združenj, profesorje na likovnih akademijah ali prejemnike državnih podpor in nagrad. Konec petdesetih let pa so prostor odmerili tudi mlajšim preverjenim ustvarjalcem. »Vsekakor so se izogibali nekaterim umetnikom ali tendencam, saj v zbirki ni mogoče najti denimo nobenega dela Gabrijela Stupice in med 26 slikami Staneta Kregarja le eno, nastalo po sporni razstavi leta 1953.«
Ker je bil edini namen zbirke oprema uradnih prostorov vladnih uradov, so dela različno dobro ohranjena. »Vzdrževanje umetnin, obešenih v javnih prostorih, je bilo precej redno, medtem ko so slike, ki so visele v raznih pisarnah in uradih, doživljale zelo različno oskrbo. Tega fonda namreč niso nadzirali ljudje z znanjem o slikarstvu, ampak uradniki z afiniteto do umetnosti, nekateri pa so to počeli le zaradi službene dolžnosti. Slike so tako pogosto vodili kar v okviru inventarnih popisov skupaj z mizami, omarami ali pisalnimi stroji,« je razkril Andrej Smrekar.
A v Narodni galeriji kljub temu opozarjajo na pomembnost zbirke, saj so na tak način umetnine številnih priznanih umetnikov, kot so France Mihelič, Marij Pregelj in Ive Šubic, na ogled širši javnosti in ne le redkim izbrancem. »Zbirka na eni strani kaže močno ideološko komponento, na drugi pa tudi okus, razgledanost in reprezentančnost. Vključuje zelo veliko število kakovostnih umetniških del, dragocena pa je tudi po svoji zgodovinski pričevalnosti,« je pojasnil Smrekar.
