In pri tem njihovega početja, kot je nakazal tudi že direktor družbe, ne bodo niti razumeli, saj so vendarle v vladi potrdili predlog novele zakona o postopnem zapiranju RTH, s čimer se bodo zapiralna dela podaljšala za tri leta, v tem času pa bodo dobili tudi dodatnih 45,7 milijona evrov. V resnici ne gre za dodatne milijone, temveč za tiste, ki jim jih je Janševa vlada vzela z zakonom o uravnoteženju javnih financ. Že takrat je bilo jasno, da rudnik brez teh sredstev ne bo preživel, kaj šele poplačal vse obveznosti do delavcev, a so bili ti kljub jasnim zahtevam po zagotavljanju tekoče likvidnosti in odprodaji premoženja primorani dočakati najbolj klavrn scenarij.

RTH ima blokirane račune, banke zahtevajo vračilo skoraj 15 milijonov evrov kreditov, ki so zavarovani s premoženjem, tako da tudi od prodaje le-tega ne bi ostalo kaj veliko za delavce. In četudi bi se vodstvu uspelo dogovoriti za reprogramiranje kreditov in doseči soglasje za odprodajo premoženja, je preveč naivno verjeti, da bi ga prodajali dovolj hitro za zagotavljanje tekoče likvidnosti. Rudarjem zato čez dve leti obljubljeni milijoni niso v uteho. Oni jih potrebujejo danes. Pa ne gre le za rudarje, ki bodo po več kot 20, 30 letih dela v jami težko našli drugo delo, gre za 270 družin, v katerih je marsikatera mama brezposelna, otroci pa šoloobvezni.

In ne, prav tako ne gre le za rudarje in njihove družine, od države pozabljena postaja vsa zasavska regija. Od leta 2000 je v njej propadlo 15 večjih podjetij, število prostih delovnih mest se je od začetka krize do danes prepolovilo, brezposelnost pa presegla kritično mejo. Novih delovnih mest ni na vidiku, kvečjemu njihovo nadaljnje propadanje. Med večjimi družbami je takoj za RTH na vrsti Termoelektrarna Trbovlje, s katere prodajo se država igra že več kot dve leti, da bodo v kratkem ustavili proizvodnjo, očitno ne skrbi nikogar. Kot tudi ne usoda tistih, ki so že na cesti. Vlada je julija lani sicer sprejela sklep o dodatnih začasnih ukrepih razvojne podpore v občinah Trbovlje, Hrastnik in Radeče, a se do danes ni začel izvajati še niti eden od predvidenih ukrepov za zmanjšanje brezposelnosti in povečanje konkurenčnosti gospodarstva. Prav tako mladi brezposelni, ki želijo vztrajati v domačem okolju, še vedno čakajo na vključitev v program Podjetno v svet podjetništva, ker začasni gospodarski minister menda ni hotel podpisati pogodbe za začetek izvajanja programa, iz srednješolskih klopi pa je slišati, da najstnike tako in tako vleče iz Zasavja, tudi zunaj slovenskih meja.

Res je, da ni vse tako enostransko sivo, kot je bilo že ničkolikokrat opisano Zasavje. Tudi tukaj živijo in delajo pogumni posamezniki, če med njimi omenimo samo Dewesoft ali Chipolo, ki so si z inovativnimi podjetniškimi idejami sami začrtali pot in dokazali, da se da uspeti tudi v Zasavju. Talentov in znanja v regiji ne primanjkuje, le še država mora začeti verjeti vanje.