Nekdanji pomočnik zunanjega ministra ZDA Nicholas Burns je imel kanček več občutka za realnost in je v zvezi z istim problemom izjavil tole: »Gospod Obama je že spregovoril, zdaj mu morajo slediti drugi voditelji z Angelo Merkel in tistimi iz Indije, Brazilije, Japonske in Južne Koreje na čelu ter braniti najsvetejše načelo mednarodnega sistema: nedotakljivost meja Ukrajine, ozemeljsko celovitost in pravico države, da si sama izbere prihodnost.«

Še dobro, da mednarodno pravo izrecno določa nedotakljivost ukrajinskih meja, sicer bi se ta gospod ne mogel sklicevati nanj. Mednarodno pravo je uporabno prav zaradi te konkretnosti. Ker v njem ni sakrosanktnega načela o nedotakljivosti iraških ali afganistanskih meja, je omenjeni gospod mirne duše sodeloval pri napadih na tisti dve državi, zdaj pa lahko brani Ukrajino.

Burnsova formulacija seveda ni manj absurdna od Kerryjeve in obe kažeta na farsičnost ameriške zunanje politike. Če pustimo ob strani moralo, imamo opraviti z intelektualnim bankrotom. In to ni niti najmanj zabavno. Nasprotno. Še dodatno nas mora skrbeti, ker hegemon ukazuje in usmerja in daje ton tistim, ki mu sledijo in ki se jim v položaju, kakršnega imamo zdaj v Ukrajini, rado reče mednarodna skupnost. Poglejte, s kakšno samoumevnostjo nekdanji uslužbenec zunanjega ministrstva ZDA, zdaj pa profesor na bogati univerzi, torej človek brez politične funkcije, brez zadržkov narekuje političnim voditeljem drugih držav, kaj naj naredijo.

Problem je v tem, da se Putin obnaša natanko tako, kot je v 21. stoletju v navadi. Putinovi najglasnejši kritiki – tisti s severnoatlantskega zahoda – so v 21. stoletju nekaznovano ustoličili prakso, ki je za uveljavljanje lastnih blodenj in interesov (blodenj bolj kot interesov, sicer pa privatnih in korporativnih interesov bolj kot nacionalnih) relativizirala, selektivno interpretirala, kršila in razgrajevala mednarodno pravo. Se je ta banda zdaj končno zbudila in zgrozila nad razmerami v svetu? Niti približno ne. Če bi se, bi se morala zgroziti nad sadovi lastnega početja. Tako pa se zgraža nad tem, da se tako kot oni obnaša še kdo, ki ne sodi v natovski magnum latrocinium.

Če hočemo imeti mednarodno pravo, morajo zakoni veljati enako za vse, brez izjem. Če ni tako, imamo brezzakonje. V brezzakonju velja tako imenovani zakon sile oziroma zakon močnejšega. In ker v današnjem svetu ni nobena država ali nedržavna organizacija dovolj močna, da bi lahko ustrahovala vse druge, bomo imeli vojno vseh proti vsem, ne le med državami, marveč tudi znotraj njih: dovršeni neoliberalizem.

Če se Putin obnaša tako kot njegovi zahodni rivali, to seveda ni opravičilo za njegovo početje. Pomeni pa, da nima nihče od teh rivalov nobene, in to prav nobene, ne politične, ne moralne, ne legalistične pravice kritizirati ga. Menim, da ni pretirano reči, da Zahod ne premore enega verodostojnega politika na najvišji ravni. Visoka ameriška diplomatka je prepričljivo »odjebala« EU, na vrhu njene vlade pa so ljudje, ki jim kritiki dronske politike pravijo asasini. Ko so naši izvoljeni in neizvoljeni voditelji demontirali mednarodno pravo, so obenem zavrgli politični in moralni kompas ter izgubili vsaj znosen intelektualni nivo. Med seboj se psujejo in špijonirajo, njihovo lastno ljudstvo (in pogosto ljudstvo drugih držav) pa jih zaničuje in večinoma sovraži. V položaju, kakršnega imamo zdaj, lahko vidimo, kako izgubljeni smo: brez kompasa, brez legalnih instrumentov, odsotnost misli in besed kompenziramo z obilo hrupa in brezglave aktivnosti.

Toliko na načelni ravni. Konkretnost ni nič bolj spodbudna. Plačalo bo ukrajinsko ljudstvo. Oblasti se je na hudo sumljiv način ponovno polastila ena od tranzicijskih garnitur, ki je že izpričala politično-ekonomsko nekompetentnost in kriminalna nagnjenja in državo pripeljala lep kos poti do tja, kjer je zdaj. Se je pa ta garnitura okrepila z nacifašisti. Ti so bili organizirani, oboroženi in brezobzirni in imajo zdaj nekaj ministrov, podpredsednika vlade in državnega tožilca v samooklicani ukrajinski oblastni vrhuški. Preostala populacija demonstrantov je bila brez organizacije in političnega programa (razen želje po odhodu predsednika) in ji bodo zdaj strojili kožo. Za premierja so nastavili bankirja, ki je kar vnaprej razglasil, da bo njegova vlada »sprejela vse pogoje Mednarodnega denarnega sklada«, vključno s spremembami monetarne politike in rezanjem sociale. Malo razsodnejši politiki so hoteli razgrnitev pogojev zahodne pomoči preložiti na čas po volitvah, da jih ne bi ljudski bes odnesel, še preden bi bili izvoljeni, tale pa pove, da se niti pogajal ne bo. Tujim centrom finančne moči je dal carte blanche. Tujska legija. Saj je vse odločeno, rešitev je samo ena, »druge izbire ni«. Kje vse smo že to slišali!

Grabež, v katerem so doslej prednjačili domači oligarhi, se bo nadaljeval tako, da bo internacionaliziran. Plačevali bodo tudi evropski državljani – neposredno kot davkoplačevalci in posredno zaradi gospodarskih posledic zrežiranega kolapsa v Ukrajini. ZDA so v spremembo režima investirale pet milijard dolarjev. (Dvomim, da je kak cent padel v žepe neoboroženih in neorganiziranih protestnikov.) »Kdo-jebe-EU« bo financirala »reševanje«, da ne bo čisto brez vloge. (Kdo bo pobiral ta denar?) Razmerje moči med ZDA in EU se je dodatno nagnilo na ameriško stran, kar pa ne pomeni, da se je okrepil ameriški položaj v svetu.

Vse bolj razvidno postaja, kakšna politika se rojeva iz tako imenovanega reševanja globalne krize, ki je seveda reševanje sil, ki so povzročile krizo: ta politično-ekonomski model poraja fašizacijo in se lahko ohranja na oblasti in reproducira samo še s fašizacijo. Evropska in ameriška elita zdaj odkrito podpirata fašiste. Zmaga nad fašizmom v drugi svetovni vojni se vse bolj kaže kot intermezzo v tisti »prenovi Evrope«, ki sta jo v zgodnjih 30. letih prejšnjega stoletja postavila na dnevni red v Italiji Kraljeva akademija, v Nemčiji pa Alfred Rosenberg. V notranji politiki se iz centra zahodnega sveta širi in krepi totalitarizem. Smo opazili, kako pri vsaki svetovni krizi napreduje Gleichschaltung zahodnih medijev in z njimi nas vseh? Vidimo avtoritarno iver v Putinovem očesu, ne pa totalitarnega bruna v našem – in čebljamo o demokraciji.