Na Vipavskem je veliko različnih leg, predvsem pa je treba ločiti spodnjo in zgornjo Vipavsko dolino. »Ne toliko zaradi zelo različnih pogojev – na zgornjem je burja precej močnejša in povprečna letna temperatura za spoznanje nižja, podobna kot recimo v Beli krajini, ampak predvsem zaradi drugačne zgodovine: zgornji del doline z mejo na reki Hubelj je pripadal Kranjski, spodnji del pa Goriški. Zaradi tega imamo zelo različen izbor sort,« razlaga vinar Primož Lavrenčič, znan po svojih vinih s posestva Burja.
Velik potencial avtohtonih sort
Naš sogovornik pravi, da je bil v zgornjem delu doline – zdaj so to kraji v občinah Ajdovščina in Vipava z legami Pasji rep, Podraga, Slap, Vrhpolje – zelo razširjen laški rizling, v spodnjem delu nekoliko manj. Ob tem je bilo mogoče dobiti še renski rizling, vetlinec, modri pinot ali modro frankinjo. Tudi pinela in zelen sta bila doma v tem delu Vipavske doline. Lavrenčič je zavezan tradiciji, vina, ki ga zanimajo, pa so avtohtona.
Podobno razmišlja sommelier Gašper Čarman, ki se boji, da našim vinogradnikom ne bo uspelo dovolj dobro spromovirati vseh sort, ki so doma v dolini. »Vipava ima velik potencial, še posebno ko govorimo o belih avtohtonih sortah, kot sta pinela in zelen. Po mojem je zelen v prednosti, saj se lahko iz te sorte lažje pridela stil vina, ki je danes zelo popularen – lahek, aromatičen in všečen.« Tudi vinski strokovnjak Tomaž Sršen je podobnega mnenja: »Zelen, pinela, klarnica, deloma pa tudi rebula in tokaj, so zanimive avtohtone lokalne zgodbe. To so lahkotna vina z lepo svežino in mineralnostjo. Čeprav je veliko odvisno tudi od tega, kje so vinogradi.« Sršen dodaja, da je mnogo vinarjev, ki skušajo te vipavske sorte barikirati in celo macerirati, vendar jih je le malo takšnih, ki jim to uspeva.
Pod Avstrijo rdeča, pod Italijo bela
V zvezi z Vipavsko dolino se večinoma govori o belih avtohtonih sortah, zato smo sogovornike povprašali, kako je z rdečimi vini, in dobili zanimive odgovore. Martin Krapež, eden najbolj zanimivih butičnih vinarjev z Vrhpolja, nam je povedal, da so tudi stare sorte prilagojene geopolitičnem ustroju doline. »Do konca prve svetovne vojne je bila dežela pod Avstrijo in je kot njena najjužnejša pokrajina ponujala rdeča vina, potem je bila pod Italijo in je kot njena severna pokrajina začela vzgajati bolj bela vina,« razlaga Krapež, ki bi ga lahko dopolnili z izjavo Primoža Lavrenčiča, ki meni, da so bile tradicionalne rdeče sorte iz teh krajev dobesedno izgnane: »Po drugi svetovni vojni so izginile vse rdeče tradicionalne sorte – oberfelder, schiopettino, pignolo, marzemino, refosco…« Po naše bi bil oberfelder sicer vrhpoljčan in mnogi menijo, da gre za modro frankinjo, a neposrednih dokazov za takšno trditev ni. Schiopettino je po naše pokalca, pignolo je pinjol, refosco pa, jasno, refošk.
Veliko vprašanje je, ali bodo te sorte kdaj doživele takšno popularnost kot bele sorte – pinela, zelen ali klarnica. Na tem mestu velja spomniti tudi vino z imenom kindermacher, ki ga omenja že Valvasor. Šlo naj bi kar za vipavca, ime pa so mu dali zaradi tega, ker naj bi pri prekomernem pitju vino delalo iz odraslih otroke. Naj omenimo še Carla Goldonija, ki je trdil, da so na zabavah in grajskih požrtijah na Vipavskem radi pili rdeče vino, zaradi katerega so grajske gospe postale (veliko) bolj radožive. Ob tem bi izraz kindemacher lahko dobil še drug pomen. V vsakem primeru pa ga gre jemati kot cuvee, zvrst več sort iz Vipavske doline.
Mnogi vinarji so podobne zvrsti začeli spet polniti pod drugimi imeni: reddo je recimo Lavrenčičevo rdeče vino iz modre frankinje, pokalce in refoška, ki mu stroka odreka geografsko poreklo, ker ne odraža vipavskosti. Še nekaj drugih vinarjev se je odločilo za nekakšno nadaljevanje vipavca, za mešana vina: Batič s svojo zario, Krapež s svojima laporjema, Pasji rep z jebačinom, Guerilla z romo, Marko Jamšek s prepihom, pri Burji pa najdemo belo burjo.
Unikatnost vipavskega sauvignona
Kljub velikemu zanimanju za avtohtone sorte in brskanju po starih zaprašenih papirjih, ki kažejo, kako se je dolina razvijala v preteklosti, se določeni vinarji še vedno odločajo za klasične sorte. In to takšni, ki jim kakovosti njihovih vin niti približno ne moremo očitati. Vinski strokovnjak Tomaž Sršen meni, da so vipavska vina globalnih sort bolj ali manj enaka oziroma podobna kot povsod po svetu, Gašper Čarman pa je celo prepričan, da ima na Vipavskem sorta sauvignon poseben potencial in lahko ponudi unikaten stil. »Podobno kot na Novi Zelandiji pa še kje v novem svetu. Po drugi strani je mogoče v tej dolini tudi iz chardonnayja narediti resna, bogata vina, kar so dokazali že mnogi vinarji.«
V zadnjih letih so mnogi vinarji s tega območja ponudili vina, ki so ekološko neoporečna, moderna, ampak niti približno avtohtona. Gre za številna Mlečnikova vina, tudi chardonnay in merlot, pa določena Fornazaričeva vina, da o Sutorju niti ne govorimo. Nedavno je na predstavitvi svojih aktualnih vin izjavil, da samo zaradi trenutnega trenda avtohtonih vin ne more kar zamenjati vseh trt, še zlasti ker jih ima kar nekaj starejših od petdeset let. Kmetija Sutor ima v svoji ponudbi dve »francoski« beli zgodbi – chardonnay in sauvignon, pri rdečih pa merlot in nekaj caberneta. Tudi Tilia oziroma vinar Matjaž Lemut ponuja izjemen modri pinot, pa cabernet in zavidljiv sivi pinot. Ne smemo niti mimo Martina Krapeža, ki je iz merlota naredil eno najboljših rdečih vin pri nas.
Renesansa barbere
Da so zgodbe med avtohtonimi in manj domačimi sortami zelo aktualne, dokazuje tudi renesansa barbere, ki je iz Piemonta prišla v naše kraje po drugi svetovni vojni. Najprej so iz te sorte pridelovali drugorazredna vina, ki naj bi na Vipavskem pomenila toliko kot cviček na Dolenjskem. Zdaj so se stvari spremenile.
Sorta, ki je vedno veljala za italijansko, je v Vipavski dolini dobila vse državljanske pravice. Ampak modernih vinarjev, ki jo gojijo – izpostaviti velja Saksido, Stegovca, Sončni škol in Krapeža – ne zanima več socialistična verzija tega rdečega vina. Pravijo, da bodo ustvarili vina, ki bodo podobna najboljšim barberam iz Piemonta. Martin Krapež je celo prepričan, da je to vino, ki bi ga lahko zemlja in razmere v Vipavski dolini pripeljale do najvišje kakovosti.