Dare Vršič je slovenski Luis Figo. Najprej je igral za slovensko Barcelono (Olimpijo), zdaj pa za slovenski Real (Maribor). Njegova vrnitev na stadion Stožice je v marsičem spominjala na pekel, ki ga je na prvi tekmi z Realovim dresom v Kataloniji doživel Figo. Razgrajanje na tribunah je v obeh primerih doseglo vrhunec, ko je »izdajalec« hotel izvajati kot, saj sta bila oba zasuta z žaljivkami in predmeti s tribune.
Toda Vršič v resnici sovraži Real. In to tistega pravega iz Madrida. Njegova nogometna ljubezen je poleg Maribora namreč Mura, onkraj slovenskih meja pa mu srce bije za Romo. »V Murski Soboti sem živel od dvanajstega leta in naredil prve članske nogometne korake. V tem kraju je nogomet z naskokom šport številka ena, saj ljudje norijo za nogometom. Takšnih klubov si v Sloveniji lahko le želimo,« je v intervjuju za Sportal dejal Dare Vršič, ki ga še vedno strese od pozitivne energije, kadar sliši himno Mure. Na Romo je navezan zaradi svojega vzornika iz mladosti Francesca Tottija. Zakaj mu je najbolj všeč italijanski vezist, ni težko ugotoviti, saj sta si podobna tako po načinu igranja kot malce tudi po pričeski. V Rimu je bil večkrat kot navijač, med drugim so ga slovenski podporniki Rome opazili na tribuni leta 2008 na tekmi lige prvakov proti Realu. Pred leti so se na svetovnih nogometnih portalih celo pojavila namigovanja, da se sinovi volkulje zanimajo zanj, a pravi, da je vse ostalo pri govoricah.
Kljub temu je 29-letni Vršič svojo srečo že trikrat poskusil v tujini, a mu nikoli ni uspel dokončen preboj. Načrte so mu preprečile predvsem poškodbe. Najhuje je bilo, ko si je zlomil mečnico na desni nogi. »V tujini ni lahko igrati. Biti moraš veliko boljši kot domači igralci, hkrati pa se hitro menjajo trenerji. Vsak trener pripelje nekaj svojih igralcev in takrat te lahko odrežejo, kar se mi je zgodilo v Romuniji. Iz dobrega nogometaša lahko brez igranja hitro postaneš precej slabši in kar naenkrat te nikjer več ni,« se je spominjal svoje izkušnje pri Temišvarju. Da Romunija zanj ni pravo okolje, je spoznal že po prvi tekmi, čeprav se je v Temišvar odpravil, ker naj bi bil dobra odskočna deska za preboj v italijansko ligo. Podobne probleme je imel pri Austrii z Dunaja, od koder je tudi prišel v Maribor.
Nogomet je začel igrati pri šestih letih. »Že v vrtcu smo sestavili ekipo in se prijavili na neko tekmovanje, kjer smo zmagali z veliko razliko. V Apačah smo potem naredili ekipo, v kateri je igrala moja generacija,« se je v preteklost ozrl Vršič. »Veliko sem treniral doma z očetom. Pri dvanajstih letih me je priporočil Muri in pozneje so naju z Borutom Semlerjem starši vozili na treninge v Mursko Soboto. Največ tehničnega znanja sem pridobil z igranjem malega nogometa, ki ga obožujem, saj pri njem dobiš največ kreativnosti. Kar znaš narediti pri malem nogometu, je pri velikem še lažje, saj je prostora precej več,« je povedal slovenski nogometaš, ki zelo rad prime tudi za teniški lopar. Pozneje Vršič ni tako hitro napredoval kot denimo Semler, ki je odšel v mlajše selekcije Bayerna. »Do kadetov nisem ravno blestel in večkrat nisem bil uvrščen niti v prvo enajsterico. Največji preskok sem naredil, ko sem pri šestnajstih letih začel trenirati s člani Mure. Postal sem najboljši strelec mladinske lige, čeprav sem odigral le polovico tekem.«
Zaradi odličnega tehničnega znanja so ga mnogi videli kot nosilca slovenske reprezentance. V mlajših selekcijah je skupaj z Valterjem Birso, Samirjem Handanovićem, Mišem Brečkom, Brankom Ilićem, Zlatanom Ljubijankićem in drugimi aktualnimi reprezentanti navduševal trenerje. Med prvimi se je prebil v člansko reprezentanco. Leta 2007 je z dvema goloma na treh tekmah v izbrani vrsti napovedal, da utegne biti dirigent moštva, a večjo slavo so preprečile poškodbe. Potem se je vrnil v izbrano vrsto in na tekmi proti Srbiji leta 2011 dosegel enega najlepših zadetkov slovenske reprezentance. Zaradi mojstrskega zadetka so ga preimenovali v »Vršinha«, saj je njegov gol spominjal na strel Ronaldinha iz četrtfinala svetovnega prvenstva leta 2002 med Brazilijo in Anglijo. »Takoj sem se spomnil zadetka Ronaldinha. Ker sem ga zabil v dresu reprezentance proti Srbiji, je morda najpomembnejši v moji karieri,« je bil tedaj vesel Vršič.
Znano je tudi, da imajo slovenski reprezentanti številne obrede. Med njimi je tudi krst novincev, ki morajo ob prvem vpoklicu v izbrano vrsto peti, pri čemer je kapetan Boštjan Cesar razkril, da se je najboljše odrezal ravno Vršič. Ta pa ni uspešen zgolj na zelenicah, ampak tudi pod domačo streho. Z ženo Katjo se je poročil v istem tednu kot prijatelja iz reprezentance Samir Handanović in Andraž Kirm, skupaj pa imata dve hčerki. Prvorojenki je ime Inaja, kar v arabščini pomeni dar od boga. Njena sestrica je Ilari, ki je v rusko govorečih deželah ime za dečke, pomeni pa veselje in vedrost.
