Februar sem preživela v Londonu. V stanovanju, ki ga za potrebe ustvarjalcev v kulturi najema ministrstvo za kulturo. Za nepoučene: za bivanje se lahko prijavi vsakdo, delujoč v kulturi, uspešnost prijave pa je odvisna od tega, kaj o vaših referencah in prijavljenem projektu meni strokovna komisija ministrstva. Če ima dobro mnenje, vam dodeli en mesec brezplačnega bivanja v izbrani rezidenci, krije pa tudi del potnih stroškov. Sorazmeren del stroškov tako ostane samemu kulturniku, enomesečno bivanje in obiskovanje kulturnih dogodkov v mestih, kot so London, New York, Berlin in Dunaj, finančno ni nobena šala. Ministrstvo kulturniku torej pomaga uresničiti projekt, vendar je poštena ugotovitev, da ga kulturnik v pretežni meri uresniči z zasebnimi sredstvi.
Bivanje v rezidenci ministrstva za kulturo je priložnost za vse vrste kulturnih izmenjav. Če se recimo ob dveh ponoči vračate s kulturnega raziskovanja Soha v umetniško rezidenco ministrstva za kulturo, vas lahko pred vhodom v stanovanjsko zgradbo pričaka najdaljša vrsta kluberjev v Shoreditchu. Na stopnišču bar, v medetaži plesišče, na balkonu zakuska, pred vrati v stanovanje ministrstva za kulturo pa garderoba in privatni kotiček. Vse to ugotavljate šele, ko vas dežurna kluberka na vratih dejansko spusti v zgradbo.
»Čakaj, čakaj, kdo pa si ti, a ne vidiš vrste?«
»Živim tukaj. Stanovanje 3.«
»Aja? In če vprašam organizatorja žura iz stanovanja 1? … A si najemnica?«
»Ne, najemnik je ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.«
»Republike česa?«
»Slovenije.«
»Kakor koli. Pojdi...« (Odpre vrata, medtem ko vrsta žvižga nad več kot očitno privilegiranostjo koristnice umetniške rezidence ministrstva za kulturo Republike nečesa.)
Kulturnik na enomesečni službeni poti ima enkratno možnost, da se ves mesec ukvarja izključno s stvarmi, ki zares štejejo. V mojem primeru: raziskovanjem knjigarn, obsesivnim knjigoiskateljstvom, branjem, obiskovanjem galerij, muzejev, glasbenih nastopov, literarnih večerov, dogodkov improviziranega odra, pogovorov z umetniki in srečanj z vsemi vrstami ustvarjalnih duhov.
Ukvarjanje s pomembnimi stvarmi hočeš nočeš marsikaj postavi v perspektivo. Denimo razliko med Londončanom in Ljubljančanom. Povprečni Londončan nima niti osnovne ideje, koliko medalj so v Sočiju osvojili pripadniki njegove narodnosti. Presenetljivo redki so Londončani, za katere so športni dosežki drugih edina dobra stvar, ki se jim je zgodila ves mesec. Verjetno vam bodo na to temo hiteli pripovedovat o ogorčenosti nad grobimi kršitvami človekovih pravic države gostiteljice. Povprečen Londončan ne ve, koliko medalj so osvojili njegovi rojaki – enostavno zato, ker ima početi toliko pomembnejših reči. Živi in dela v zahtevnem okolju, kjer štejejo predanost, kreativnost in sposobnost kritičnega preverjanja lastnih idej. In to je vidno na vsakem koraku: mesto poka od bistroumnih rešitev in hitrih sprememb. Nič podobnega Ljubljani, kjer hodimo desetletja parkirat v isto gradbeno jamo. Na kratki ulici, kjer je stanovanje ministrstva za kulturo, se je v času mojega enomesečnega bivanja odprl en nov lokal, dva sta si nadela novo vizualno podobo, eden je dobil podružnico v bližnji soseski, eden pa je štacuno zaprl. Vsakdo ima tekmeca, preživijo le tisti, ki ponujajo najboljše. In obilje možnosti pri ljudeh generira izbirčnost, kam s funtom in kam s časom: za preštevanje medalj drugih, za godrnjanje nad politiko, za preseganje konkurence v tistem, kar počnejo.
Obiskovanje literarnih dogodkov v perspektivo postavi razliko med slovenskim in britanskim kulturnikom. Slovenski nas po petih minutah utrudi s svojim razočaranjem nad brezperspektivno kulturno politiko, nad nestimulativnim davčnim okoljem, nad nesmiselno birokracijo, nad dejstvom, da je nerazumljen in podcenjen. Britanski po eni uri še vedno razlaga, kaj počne v življenju. V Sloveniji bi rekli, da je važič. V resnici je zgolj plod konkurenčnega okolja, v katerem osebni kodeks zadržane skromnosti nikogar ne impresionira. Zdrava ambicioznost pa je časovno potratna. Britanskemu kulturniku zato zmanjkuje časa za pritoževanje nad vesoljno krivico, ker je javno financiran nekdo drug in ne on. In ker mora za kulturne dogodke plačati vstopnino. Londončan je vesel, če lahko dvakrat menca v vrsti: enkrat za vstopnico, drugič za vstop. Dogodki, ki so sami sebi namen in potekajo le zato, ker organizator nima druge strategije preživetja, kot je javno financiranje, v Londonu ne potekajo.
In vsaj to je enako v Sloveniji. Če nisem česa pomembnega zamudila, medtem ko me ni bilo, se okoli simboličnih vstopnin za kulturne dogodke tudi v Sloveniji nihče ne prereka.
Mislim, da je zdrav odnos do življenja v neki državi mogoče izmeriti s tem, koliko ljudem se niti sanja ne, katera država je najuspešnejša olimpijka glede na BDP, število prebivalcev in klimo. In s tem, koliko ljudi bi namesto o OI raje pripovedovalo o tem, kaj smiselnega, uporabnega in lepega počnejo v življenju ter kako nameravajo to početi še bolje.
Praksa ministrstva za kulturo, da kulturnike pošilja v tujino, bi se morala razširiti tudi po drugih resorjih. Predlagam, da pristojna ministrstva še letos objavijo razpis za rezidenčna bivanja, možnost pa mora dobiti vsak: zdravnik, šolnik, državni uslužbenec, kretničar, burekmejker, notar. Večletne rezidence bi lahko poslovni eliti omogočalo ministrstvo za gospodarstvo, za politike pa predlagam možnost trajnega medkulturnega eksila.
Republika Slovenija si ne more omisliti boljše naložbe v svojo prihodnost od te, da čim več državljanom omogoči, da se na lastne oči prepričajo, da obstajajo kraji, kjer se ne ukvarjajo neprestano izključno z nepomembnostmi in malenkostmi.