Pri naravnih nesrečah je ključno sodelovanje
»Nagrado sprejemam kot priznanje za organizacijsko delo na območju novogoriške občine. Delim ga s svojimi sodelavci. Pri tem je pomembno tudi dobro sodelovanje z upravo za zaščito in reševanje, sosednjimi občinami, gasilci, reševalno službo in prostovoljci ter seveda župani. Sodeloval sem s tremi, Črtomirjem Špacapanom, Mirkom Brulcem in Matejem Arčonom, in vsi so vedno prisluhnili našim potrebam. Župan namreč ni odgovoren le za gradnjo cest, trgovin in vrtcev, ampak tudi za stanje varstva pred naravnimi nesrečami v lokalni skupnosti,« pripoveduje Zoratti in ne pozabi poudariti, da ima novogoriška občina v proračunu za delo civilne zaščite namenjena kar dva milijona evrov.
V novogoriški občini imajo poklicno gasilsko četo, tri prostovoljna gasilska društva v Čepovanu, Novi Gorici in Dornberku, enote civilne zaščite za hitre intervencije, za podporo, za prvo pomoč in za zveze ter društva, kot so taborniki, skavti, potapljači in jamarji.
Nujna analiza po vsaki akciji
»Znan je rek, da je nesreča najbolj nevarna, ko je dolgo ni. Zato za usposabljanje izkoristimo prav ta čas. Še pomembneje je, da se po vsaki nesreči zadeva analizira. V konkretnih primerih se pokažejo morebitne pomanjkljivosti in potrebe po opremi. Tako se lahko še bolje pripravimo na nove akcije. Živimo na območju, kjer smo se spoprijeli z vsemi naravnimi nesrečami razen z nesrečami na morju. Imeli pa smo zato kar nekaj nesreč na reki Soči, in to z najhujšimi posledicami,« dodaja Zoratti.
Med najbolj zahtevnimi akcijami, ki jih je v treh desetletjih vodil, so bili požari na Krasu, ki običajno zajamejo velike površine, dodatna nevarnost za gasilce pa so neeksplodirane mine, granate in bombe iz prve svetovne vojne. Trikrat so se na Goriškem v teh letih spopadli z orkansko burjo. Najhuje je bilo leta 2010, ko so imeli več kot 150 intervencij. »Naša stalnica v zadnjem obdobju so tudi poplave v spodnji Vipavski dolini. Pomagal sem tudi štabom za civilno zaščito v Bovcu pri potresih v Posočju leta 1998 in 2002 ter pri plazu v Logu pod Mangartom leta 2001,« se spominja minulega dela Bobi.
Dobro opremljene ekipe CZ
Novogoriška civilna zaščita je dobro organizirana in dobro opremljena. »Če pride do nesreče, imamo na razpolago okoli 140 operativcev. Mednje sodijo tisti, ki so usposobljeni za reševanje v najrazličnejših okoliščinah: ob žledu, burji, poplavah, požarih. S takšno ekipo lahko pokrijemo srednje veliko naravno nesrečo in takšne ekipe bi morale imeti vse občine. Pri nesrečah večjega obsega aktiviramo regijsko civilno zaščito. Poleg tega imamo tudi pogodbe z mestnimi občinami Koper, Ljubljana, Kranj, Celje in Maribor, da nam pridejo na pomoč, seveda brez povračila stroškov. Mi pa se odzivamo na njihove pozive,« komentira sodelovanje.
Na vprašanje, kaj je potrebno za dobro izpeljano akcijo, izstreli kot iz topa: »Izdelan mora biti načrt ogroženosti, seznam sil, ki jih imaš na razpolago, vključno s financami, in sistem aktiviranja. Vse to mora biti narejeno zelo na kratko, balast je pri tem nepotreben.«
Nesebična pomoč ob nesrečah
Da je res tako, se je pokazalo tudi v letošnji ledeni ujmi, ki je bila na Goriškem na zelo omejenem območju. Kljub temu da so vse službe delovale usklajeno, pravi Zoratti, se je pokazalo, da bomo morali v prihodnje poskrbeti za dodatne agregate in motorne žage ter usposobiti ljudi za delo z njimi, prav tako tudi opremiti avtomobile za tovrstne primere. Ljudem v odročnih krajih bomo priporočili, da si nabavijo manjše agregate.
Bogdan Zoratti je prepričan, da se naša civilna zaščita lahko kosa s profesionalnimi sistemi v Evropi. »Pri nas živi solidarnost. Ljudje so ob nesrečah pripravljeni pomagati drug drugemu. Imamo veliko prostovoljcev. Seveda je treba delo učinkovito voditi, ljudi pa opremiti in usposobiti. Razveseljivo je, da se prek prostovoljnih društev vključuje tudi veliko mladih, tako da se za enote civilne zaščite v prihodnje ni bati.«