»Nikogar od tistih, ki so pripomogli k mojim uspehom, ne morem posebej omeniti. To je kot sestavljanka, pri kateri je vsak del pomemben za celoto,« je Tina Maze po vrnitvi iz Sočija med številnimi intervjuji s slikovito primerjavo dala vedeti, kako nemogoče je deliti zasluge za pomoč pri osvajanju dveh zlatih olimpijskih kolajn. O uspehu namreč odločajo številni dejavniki. Mnogi med njimi dolgo obdobje. Začne se pri genih, nadaljuje pri vzgoji, od družinske, šolske do športne. Na razvoj talenta potem vplivajo geografske danosti, društveni potencial, razvitost panoge v okolju, infrastruktura. Pomembna je tudi vztrajnost. Zdravje. Potem šele pridejo prva večja tekmovanja, pa svetovalci, trenerji…

Ni mogoče našteti vseh dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost. Tudi ni mogoče napisati formule, ki bi pripeljala na Olimp kogarkoli v prihodnje. Iskati potencialnega olimpijskega zmagovalca za igre 2026 ali kasneje je podobno, kot če bi Egipčani pred začetkom gradnje piramide že natančno vedeli, kateri kamen bodo postavili na vrhu. Bolj bi lahko predvideli za Pjongčang čez štiri leta. Na vzorcu uspešnejših slovenskih olimpijcev v Sočiju smo poskušali najti nekaj stičnih točk, ki z veliko verjetnostjo vplivajo na uspešnost. Vzorec bi lahko imel določeno reprezentativno vrednost tudi globalno, če znova omenimo podatek, da je peterica slovenskih športnikov z osmimi kolajnami Slovenijo zavihtela na vrh lestvice po številu kolajn na število prebivalcev in na povprečni bruto družbeni proizvod na prebivalca. Slovenija je torej najboljše okolje za uspeh.

Za malce večji vzorec smo poleg nosilcev kolajn (Tina Maze, Peter Prevc, Žan Košir, Teja Gregorin, Vesna Fabjan) upoštevali še preostalih 16 športnikov, ki so v Sočiju skupno dosegli 26 uvrstitev med deseterico. Le deloma pa tudi hokejiste in njihovo sedmo mesto. Povprečje najboljših 26 uvrstitev 21 posameznikov je 5,5. mesto. Primerjava se deloma nanaša tudi na olimpijske igre 2010 v Vancouvru, kjer je 19 športnikov doseglo 22 uvrstitev med deseterico (s tremi kolajnami Tine Maze in Petre Majdič). Povprečna uvrstitev v Kanadi je bila 6,9. mesto. Statistično se torej tudi tu kaže napredek. Za komentar nekaterih dejavnikov smo poprosili Uroša Velepca, ki je skupaj v paru s Tomašem Kosom podpisan pod pet uvrstitev med deseterico v Sočiju in osmih v Vancouvru.

Vztrajnost in izkušnje

Že bežen pregled števila nastopov najuspešnejših na dosedanjih olimpijskih igrah pove veliko. Tina Maze in Teja Gregorin sta na igrah tekmovali četrtič, Vesna Fabjan tretjič, Žan Košir in Peter Prevc drugič. Med novinci na igrah so uvrstitve med deseterico uspeli doseči le tekačica Alenka Čebašek, alpska smučarka Ilka Štuhec, skakalka Maja Vtič in deskar Tim Kevin Ravnjak, ki je z nedopolnjenimi 18 leti daleč najmlajši med najuspešnejšimi. Uvrstitev med deseterico biatlonske štafete (6.) in skakalne ekipe (5.) sta pomagala kljub zdravstvenim težavam doseči biatlonec Janez Marič in skakalec Robert Kranjec, oba v veliki meri zagotovo na podlagi izkušenj četrtih iger. »Z ugotovitvijo, da že številnejši nastopi na igrah prinašajo prednost, se strinjam. Morda imajo najuspešnejši slovenski športniki tudi to prednost, da si lahko z opaznimi uspehi že na začetku članske kariere izborijo nastop na igrah in s tem dobijo izkušnje, ki jih v državah z ostrejšo konkurenco ne bi,« pravi Uroš Velepec.

Predhodni uspehi na igrah

Kar deseterica z vsemi nosilci kolajn (Mazejeva, Prevc, Košir, Gregorinova, Fabjanova, Kranjec, Bauer, Flander, Flisar, Višnarjeva) je že v Vancouvru dosegla uvrstitev med deseterico. Pozablja se, da se je Tina Maze že iz Vancouvra vrnila s srebrnima kolajnama, Teja Gregorin s štirimi uvrstitvami med deseterico, Žan Košir s šestim, Prevc s sedmim mestom. Poleg tega je bronasto kolajno že osvojil Jakov Fak za Hrvaško. Več kot polovica je jasen dokaz, da brez predhodnih uspehov na velikih tekmovanjih tudi ni kolajn na olimpijskih igrah. »Za primer bi navrgel nemške biatlonce, kjer so dolga leta zaradi uspehov starejše generacije zapostavljali mlade in tudi novi mladinski svetovni prvaki niso prišli v člansko reprezentanco. Vrzel in pomanjkanje izkušenj se jim pozna še zdaj. Tudi mladim Norvežanom se ob Oleju Einarju Bjoerndalnu skoraj dvajset let ni uspelo prebiti zraven, za nameček je pri 40 letih še enkrat znova znal izkoristiti izkušnje na največji tekmi.«

Talent in potencial mladih upov

Med 21 najuspešnejšimi v Sočiju je bila več kot polovica že med nosilci kolajn na mladinskih svetovnih prvenstvih. Velika večina pa zelo zelo blizu. Peter Prevc ima srebro, Vesna Fabjan je bila pred petimi leti svetovna prvakinja med mlajšimi članicami. Tudi Teja Gregorin je bila četrta med tekačicami na mladinskem nordijskem prvenstvu. Ilka Štuhec je bila trikrat svetovna prvakinja, kolajni imata Maja Vtič in Maruša Ferk, pa Jurij Tepeš dve. Tekačica Alenka Čebašek je bila med mlajšimi članicami tri leta zapored med šesterico. S kolajnami z mladinskih prvenstev in olimpijskih iger mladih se ponašata Klemen Bauer in ihanski kolega Peter Dokl, šibkejši člen v Sočiju šestouvrščene biatlonske štafete. Jakov Fak je bil med najhitrejšimi že na otroškem tekaškem tekmovanju Topolino in ni bil edini. Kolajne pa z mladinskega prvenstva denimo nima Tina Maze, a je bila z 18. leti že na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju. Brez tega mladostniškega potenciala očitno ni možno niti blizu Olimpa, čeprav izjeme so, a so odskočile tik po koncu mladinske dobe, očitno zaradi ostrejše mladinske konkurence v bolj tradicionalnih disciplinah. Je pa tudi deskar Tim Kevin Ravnjak, leta 2012 mladinski svetovni prvak v snežnem žlebu, najavil trend, ki bo veljal tudi v bolj novodobnih disciplinah. »Verjetno so določene posebnosti med uspehi mladih v tradicionalnih panogah od alpskega smučanja, tekov, skokov in biatlona ter med novodobnimi, kot je deskanje. V tradicionalnih, denimo biatlonu, so zelo redki mladi, najbolj opazen je Martin Fourcade, ki že kot mladinci niso odstopali od povprečja svoje generacije. Vsi ostali, tudi iz držav velesil iz množične baze, so. V novodobnih panogah bodo mlajše generacije z zamikom izpodrinile starejše.«

Bivalno okolje

Zanimivo je, da velika večina najuspešnejših prihaja iz malih vaških okolij, ki so pomembna predvsem v otroški in mladinski dobi pred prebojem v člansko reprezentanco. Iz velikih mest prihajajo le skakalci (Damjan, Tepeš, Kranjec), pa še njihovo mikrookolje bi verjetno segalo na obrobje. Mariborčana Štuhečeva in Flisar sta prav tako doma na robu mesta, kjer se smučišče konča na postaji mestnega avtobusa. Večina prihaja iz tradicionalno močnih športnih okolij, kar še posebno velja za skakalni, alpski, tekaški in biatlonski del. Tudi deskar Košir v smučarskem Tržiču ni izjema. V tem poglavju je zanimiva tudi baza članov hokejske reprezentance, saj je večina, kar 18 od 25, gravitirala proti hokejski šoli na Jesenicah. Mala okolja so očitno za razvoj športnikov tradicionalno bolj uspešna. »Dokazano je, da šport v mestih med mladimi zamira, vsaj ko gre za dejavnosti v naravi. Ko smo bili mi mladi, je bilo športno igrišče polno, zdaj v Dolskem na robu Ljubljane sameva.«

Šola in služba

Verjetno zelo pomemben dejavnik. Ponovimo le zgodbo, o kateri je pisal Andraž Rožman pred dnevi, da so trije od nosilcev kolajn (Prevc, Košir in Fabjanova) hodili na isto srednjo šolo, Gimnazijo Franceta Prešerna v Kranju. Od 66 slovenskih olimpijcev je v Sočiju tekmovalo kar 14 športnikov, ki so hodili na to šolo. Torej več kot petina. Sistem zaposlitev športnikov v državnih službah bi kazalo še bolj izpostaviti. Le eden ali dva od teh 21 najuspešnejših športnikov z uvrstitvijo med deseterico nista zaposlena v okviru športnih enot notranjega in obrambnega ministrstva ter carine. Urejen minimalni socialni status je nuja. »Smučarski skoki so najbolj vzoren primer povezave športne infrastrukture s skakalnicami v mestu in s šolskim sistemom, kot ga imajo velesile. Tekači, še bolj pa mladi biatlonci, morajo na treninge po uro daleč v eno smer. Uspešnejši so seveda tisti, ki imajo v ključni razvojni dobi med 13. in 15. letom sneg in boljše pogoje za trening bližje. Le z dovolj gibalne kilometrine se potem talentirani posamezniki morda prebijejo do reprezentančnih selekcij. Brez tega ne gre. Enako, sem prepričan, je skoraj brez izjem tudi v tujini.«

Ko ni enotnega modela trenerskega štaba

Ko gre za trenerje najuspešnejših in njihovo reprezentančno okolje, je samo eno pravilo – da pravila ni. Očitno lahko uspevajo tudi športniki brez trenerjev (Žan Košir) in v enočlanskih ekipah z osebnimi trenerji (Tina Maze). Najstarejši Janez Marič v pripravljalnem obdobju ni vadil z reprezentanco, pa gre prav njemu del zaslug za preboj štafete na igre, na katerih je potem do konca nagajala velikim štafetam. Tudi med preostalo osemnajsterico so oblike sodelovanja s trenerji zelo različne in kompleksne, od družinskih navez naprej. Vseeno pa je zaradi večine jasno, da je reprezentanca osnovna enota, s katero je mogoče do ekipnih uspehov.

Čeprav bi lahko potegnili še katero stično točko, je model uspešnega slovenskega olimpijca na igrah 2018 v grobem že profiliran. Treba ga je iskati med polovico letošnjih uspešnih olimpijcev, drugi del med udeleženci iger. Za leto 2022 pa je v sestavljanki vsaj to, da ga je po sistemu verjetnosti treba iskati na mladinskih svetovnih prvenstvih zadnjih let, olimpijskih igrah mladih ali pokalu Topolino, na vaseh, geografsko na Gorenjskem, v kranjski gimnaziji… Morda ji je ime celo Anja Mandeljc, je tekačica iz Gorij.