Kultna slovenska punk skupina Niet je svojo pot začela leta 1983 in vse do danes se je zasedbi dogajalo marsikaj – od velikega uspeha le leto pozneje na Novem Rocku, ki je označil prelom v razvoju benda, izida prve kasete, pa do razpada po petih letih delovanja in vrnitve na slovensko glasbeno sceno leta 2008 v skoraj popolni zasedbi. Kakor koli že, s svojim prepoznavnim slogom so se Niet v tem času zasidrali v srca mnogih: že leta 1984 so posneli svoj prvi veliki hit Depresija, še pred koncem istega leta je sledila njihova največja uspešnica Lep dan za smrt, ki ostaja zimzelena tudi po 30 letih. Dozdevno zadnje vzdihljaje so Niet v precej spremenjeni zasedbi doživeli leta 1993, potem pa je skupina, kot se je zdelo, »dokončno« razpadla – toda 15 let pozneje so se Niet ponovno vrnili. Prisluhnili jim boste lahko tudi v četrtek v Kinu Šiška na dobrodelni akciji Dnevnikov agregat.

Veriga razpadov in vrnitev

V prvotni zasedbi je vokal odzvanjal iz grla Primoža Habiča, kitaro je v rokah vihtel Igor Dernovšek, bas kitaro Aleš Češnovar, za bobni pa je sedel Tomaž Dimnik. Spomladi 1984 se jim je pridružila še Tanja Ukmar, ki pa je skupaj z bobnarjem skupino kmalu tudi zapustila. Takrat se jim je pridružil novi bobnar Tomaž Bergant, z njim pa še ena pridobitev, drugi kitarist Robert Likar.

Sledilo je ogromno nastopov, turneja po Franciji, še en nastop na Novem Rocku, po katerem je sledila jadranska turneja. Januarja leta 1986 so nastopili na treh koncertih v Beogradu, mesec kasneje pa priredili poslednji koncert v Ljubljani, za katerega se je pozneje izkazalo, da ni bil zadnji. Po dveh letih služenja vojaškega roka se skupina ponovno združi, takrat tudi nastanejo zadnji posnetki z pevcem Primožem Habičem (pesmi Sam in Tvoje oči). Združitev pa je bila kratka, saj je že jeseni istega leta skupina razpadla. Čez tri leta je zaradi prevelikega odmerka heroina Habič umrl.

Leta 1993 je idejni oče skupine Igor Dernovšek formiral novo zasedbo, v kateri je prevzel tudi vlogo pevca. Vendar so bili to zelo spremenjeni Niet – od prvotne zasedbe je bil tu samo Dernovšek. Posneli so nekaj skladb (Bil je maj in Ruski vohun), nato pa je skupina še drugič razpadla.

»Radi priskočimo na pomoč«

In ker gre za bend s pestro zgodovino vzponov in padcev, ki vedno znova preseneti, so se prav tako tudi vrnili – udarno in skoraj v celoti v prvotni zasedbi: leta 2008 v ljubljanskem Orto baru. Namesto legendarnega Habiča so za mikrofon postavili Boruta Marolta. Napolnili so Križanke in nastopili na Rock Otočcu. Dve leti zatem je izšla nova plošča Trinajst in še enkrat so razprodali Križanke. Album Trinajst je konceptualen, govori o posamezniku, ki se v današnji družbi ne znajde in zato neslavno propade. »Zgodba se začne s prvim komadom in se z zadnjim konča. Gre za nekakšen filmski pristop pri ustvarjanju albuma,« je takrat povedal Dernovšek. Konec istega leta je zaradi različnih pogledov na nadaljnje ustvarjanje skupino zapustil Aleš Češnovar, Nietom pa se je pridružil Janez Brezigar. Leta 2011 se je skupina lotila novega velikega izziva – punk muzikala Rokovnjači. Za glasbeno-gledališko uprizoritev romana Josipa Jurčiča in Janka Kersnika so posneli sedem skladb.

Nietom v takšni podobi boste lahko v četrtek v Kinu Šiška prisluhnili na dobrodelni akciji Dnevnikov agregat, ki se pridružuje pomoči za prostovoljna gasilska društva severnoprimorske, notranjske in kraške regije. »Odzvali smo se, ker radi priskočimo na pomoč, če se le da. Tudi sicer smo že velikokrat nastopali na dobrodelnih prireditvah. Lani decembra smo recimo nastopili za ptujsko bolnišnico, kjer jim je zmanjkovalo opreme za otroke,« je povedal Dernovšek. »Kadar je v naši moči, s svojo udeležbo pomagamo. Poleg tega nekateri člani benda živijo na območjih, ki so bila zelo prizadeta. Naš pevec Borut Marolt živi v Logatcu, enemu od krajev, ki jih je ujma najbolj prizadela. Tudi on je bil deset dni brez elektrike. Tako da smo bili vsi takoj za stvar.«

Poudaril je, da je bila ob ujmi pomoč prostovoljnih gasilcev dejansko neprecenljiva. Dernovšek meni, da bi lahko bila še večja, če bi se tudi na državni ravni več naredilo: »Gasilcem primanjkuje sredstev, kar so tudi sami priznali. Če lahko vsaj malenkostno prispevamo k njihovemu boljšemu položaju, sem absolutno za to.«