Se vam zdi, da je dovolj, če poskušamo spreminjati samo posameznika in njegovo družino, ali pa so v boju proti alkoholizmu potrebni tudi večji premiki v družbi? Morda celo kakšne spremembe v zakonodaji?

Posameznika lahko poskusimo spremeniti, ampak le takrat, kadar ima sam željo, da bi se spremenil. Sam se bo odločil, ali bo šel proti smrti ali pa se bo hotel spoprijeti z boleznijo. Če hočemo imeti politiko zdravega načina življenja, je treba spremeniti vrednote v družbi. To pa je zelo težko. Če ljudje vidijo, da pomembne osebe, naši politiki ali športniki, pijejo alkohol na proslavah, ne moremo pričakovati, da se bodo njihove vrednote spremenile ali da bodo do pitja alkohola manj tolerantni. Po mojem tudi ne moremo pričakovati, da bi nam sploh kdaj v prihodnosti problem odvisnosti uspelo povsem obvladati. Bolj pomembno je, da sprejmemo spoznanje, da bo ta bolezen vedno med nami in da jo na vseh ravneh skušamo omejiti in čim bolj omiliti njene posledice. Če bodo ljudje, ki predstavljajo pomembne like in vzornike, tudi sami znali odgovorno in trezno živeti, bodo mnogi lahko v njih našli oporo za lasten odnos do alkohola. Koliko je takih, ki so resnično lahko vzor, se vidi na različnih zborih naših politikov, športnikov in na raznih prireditvah.

Naši otroci se od nas učijo, da se ob vseh pomembnih življenjskih dogodkih nazdravi s kozarcem šampanjca ali vina. Nismo jim ravno dober vzgled, čeprav se po drugi strani razburjamo, da ni prav, da ima družba tako toleranten odnos do alkohola.

Res je, da živimo v okolju, ki ji je alkohol samoumeven del življenja. Alkohola večina ljudi ne obravnava kot posebej nevarnega, še posebej če ga primerjajo s heroinom ali drugimi prepovedanimi psihoaktivnimi snovmi. V resnici pa med alkoholom in heroinom sploh ni bistvene razlike. Oba človeka zasvojita. Glede nazdravljanja ob veselih, žalostnih in vsakršnih dogodkih menim, da bi si lahko takrat v kozarce ravno tako natočili brezalkoholno pijačo. Lahko nazdravimo tudi samo z besedami, z izrečenimi željami. Bolje bi torej bilo, da se znamo, si upamo pogovarjati o vsem, kar se nam dogaja, pa naj gre za žalost zaradi smrti v družini ali za veselje ob rojstvu otroka. Žal smo se že zdavnaj navadili, da praznujemo ali žalujemo ob mizi, polni jedače in pijače.

Da, ampak človek se težko odpove stvarem, ki mu povzročajo ugodje. Govoriva seveda o dobri hrani in kozarcu vina.

Seveda, vse psihoaktivne snovi ali dejavnosti, ki zasvajajo, povzročajo ugodje. Odvisnost se razvija tako, da potujejo dražljaji prek tistih delov možganov, ki so zadolženi za ugodje, prek tako imenovanega mezolimbičnega sistema.

Družina ima zagotovo v prvih letih otrokovega življenja največji vpliv na to, kakšen odnos bo oblikoval do alkohola, kajne?

Otroku lahko pokažemo, da se da zadovoljno živeti ob zdravi hrani in brezalkoholni pijači. Težko bomo otroku razlagali, kaj je zdravo življenje, če bomo sami živeli na nezdrav način. Kako bi denimo sprejeli trenerja za fitnes, ki bi se zaradi debelosti težko premikal, vam pa ob tem razlagal, kako morate jesti in koliko sklec in drugih vaj morate narediti, da boste v formi. Bi vas prepričal? Zagotovo ne. Otroku je treba dati zgled. Potrebno je, da tudi sami verjamemo v neke vrednote in po njih živimo. Res pa je, da v času, ko pride odraščujoči otrok v puberteto, izgubimo vpliv, ker postanejo prijatelji pomembnejši. Če se druži s prijatelji, ki znajo živeti odgovorno in se v okolici potrjujejo na pozitiven način, ima tudi naš otrok veliko možnosti, da bo šel po podobni poti. Če pa zaide v družbo, kjer se pije alkohol in se potrjuje na negativen način, je veliko večja verjetnost, da bo tudi sam segel po steklenici ali vsemu tistemu, kar tej družbi nekaj pomeni.

Vino je izvzeto iz sistema trošarin, nekateri ga obravnavajo celo kot hrano. Se strinjate z njimi? Je za vas vino tudi hrana?

Nikakor ne. Vino ni hrana. Ne potrebujemo ga za svoje preživetje. Alkohol sam po sebi je vedno strup, je pa seveda prijetno, ko se nam po njem spremeni razpoloženje, ko postanemo bolj pogumni. Vsaka droga ima neko značilnost, ki nam je takrat, ko jo poskušamo, všečna. Zato si potem tudi tako želimo, da bi ob naslednji priložnosti znova segli po njej.

Do katere točke mora človek priti, da spozna, da tako ne gre več naprej in da je zdravljenje nujno. Se to zgodi šele takrat, ko mu partner postavi ultimat: »Izberi. Jaz ali pijača!«

Običajno se ljudje odločijo za zdravljenje takrat, ko so posledice odvisnosti takšne, da jim ne omogočajo več preživetja oziroma ko spoznajo, da ne morejo več živeti na isti način, ker bodo sicer ob partnerja ali službo. Odločilni so lahko tudi prekrški v prometu, zaradi katerih se plačilni nalogi vrstijo drug za drugim, bolnik pa nima več denarja, da bi jih plačal. Ko se problemi nakopičijo, potem se tehtnica odločanja nagne v smer, ki ponuja zdravljenje. Prej ne. Dokler lahko bolnik kolikor toliko zvozi skozi življenje, si ne bo priznal svoje odvisnosti. Obrambni mehanizmi so namreč tako močni, da onemogočijo uvid v dejstvo, da so bolni. Tudi v družinah so pogoste slepe pege. Čeprav opazijo, da gre nekaj hudo narobe, se po drugi strani tolažijo, da se bo mogoče ogroženi član sam izmazal, da so težave samo prehodne in da je drugje, v drugih družinah še huje kot pri njih. Za odvisnost ne moremo reči, da je nastala ta trenutek. Gre za počasen proces. Začne se s predalkoholno dobo, ki ji sledi zgodnja doba odvisnosti, nato pa pride kritična doba, ki lahko traja 15 ali 20 let, pa ljudje še vedno živijo dokaj znosno. Nazadnje pride kronična faza, ko lahko človek zaradi hude prizadetosti organov umre.

Kdaj sploh lahko rečemo, da gre za odvisnost?

Ko brez alkohola ali brez tiste dejavnosti, s katero smo se zasvojili, ne moremo več živeti. Če človek, ki je zasvojen z alkoholom, ne dobi alkohola, se pojavijo abstinenčni znaki. Postane nemiren in napet. V bistvu je odvisnost izguba kontrole nad iskanjem in jemanjem psihoaktivne snovi ali pa ponavljanjem neke dejavnosti. Ko pride tako daleč, da se kontrola izgubi, človek ne more biti več zmeren uživalec alkohola. Lahko je samo abstinent ali pa bolnik, pri katerem se bo bolezen brez zdravljenja razvijala naprej. Kdaj bo nekdo prišel do spoznanja, da je čas za zdravljenje, je zelo odvisno od okolice, v kateri živi. Nekdo lahko vse življenje živi z odvisnostjo, pa sploh ne izstopa. To je denimo tam, kjer imajo veliko vinogradov, veliko pijače ali pa opravljajo težka kmečka dela. Da je zasvojen, domači ne bodo opazili, dokler ne bo zbolel ali pa se tako hudo poškodoval, da bo moral v bolnišnico, kjer bo morda prišlo do alkoholnega bledeža in bo bolezen prišla na dan.

Ko se človek odloči za zdravljenje, se mora verjetno spremeniti tudi njegova družina?

Absolutno. Bolezen odvisnosti nastaja v družinskem okolju. Vsi člani družine se prilagajo bolniku. Da bi ohranili ravnotežje, prevzemajo naloge drugih. Otroci denimo prevzemajo vloge, ki bi jih sicer morali opravljati starši. Ne le da starejši otroci pazijo in skrbijo za mlajše, prevzemajo tudi druge vloge odraslih, za katere so še premladi. Mi v obravnavo vedno povabimo tudi družinske člane bolnika in jih učimo spreminjati vloge. Če se nekdo, ki je vzpostavil abstinenco, vrne nazaj v enako, nespremenjeno okolje, ga bo vleklo nazaj k alkoholu. Sicer mi ne rečemo, da se je nekdo ozdravil bolezni, ampak da se je samo zazdravil. To je tako kot pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki morajo vse življenje zdravo živeti. Alkoholizem je bolezen, ki je »zapisana« v možganih in je vedno prisotna. Samo čaka na signal, da se bo lahko vrnila. Zazdravljen alkoholik zato ne more biti nikoli več zmerni uživalec alkohola. Lahko je samo abstinent ali pa se vrne nazaj v razcvet bolezni.

Za nami je mednarodni teden otrok alkoholikov, ki so najbolj ranljiva skupina in zagotovo od vseh članov družine najbolj trpijo. Alkoholizem mame, očeta ali v najhujših primerih celo obeh vpliva na odraščanje otrok in jim povzroča hude travme. Otroci imajo slabšo samopodobo, sram jih je in težko navezujejo stike z drugimi. Ali so zaradi tega v večji nevarnosti, da bodo kasneje v življenju tudi sami iskali uteho v alkoholu?

Če so otroci dedno nagnjeni k pitju alkohola in nato še odraščajo v družini, kjer je alkohol sestavni del življenja, medsebojnih odnosov in reševanja problemov, potem se težko naučijo drugačnih, bolj konstruktivnih vzorcev reševanja življenjskih zapletov. Da, zagotovo obstaja večja verjetnost, da bodo šli po enaki poti kot njihovi starši.

Ampak poznam ljudi, ki so ravno zato, ker so bili njihovi starši alkoholiki, abstinenti in ne bi za nič na svetu spili kozarca dobrega vina.

Seveda, tudi to se dogaja. Kadar se človek popolnoma odreče alkoholu in je njegov velik nasprotnik, temu v psihologiji rečemo reaktivna formacija. A vse skrajnosti so vprašljive. Alkohol lahko prinese tudi veliko prijetnega. Prinese sprostitev in dobro razpoloženje. Če ima človek to srečo, da lahko ostane zmeren pivec, ne vidim razloga, zakaj bi se temu na vso moč upiral.