Potem ko je žledolom tudi na širšem ljubljanskem območju za seboj pustil pravo opustošenje, je ključno vprašanje, kako gozdove čim prej počistiti. Čeprav je večina teh zaradi njihove izjemne vloge razglašena za gozdove posebnega pomena, občinska oblast nad dogajanjem v njih nima nič večjega nadzora kot sicer. Ali bodo počistili razdejanje, je tako povsem odvisno od 22.000 posameznikov, ki imajo ljubljanske gozdove v lasti.
Dober zgled na Šmarni gori
Kako pristopiti k sanaciji, bi se lahko učili na primeru Šmarne gore. Revirni gozdar, ki mu ni vseeno za tamkajšnji gozd, je v sodelovanju z nekaj lokalnimi gozdarji sklenil, da bodo lastnike aktivno spodbudili k delu. »V prvi fazi bomo skušali sprostiti vse ceste in vleke, da bomo nato lahko ves les spravili na vznožje. Na prvi sestanek smo tako povabili lastnike tistih zemljišč, ki mejijo na vleke. Pripravili smo tudi ponudbe z okvirnimi cenami izvajalcev, ki bi poskrbeli za čiščenje,« je povedal eden od pobudnikov, sicer tudi sam gozdar in prostovoljni gasilec Jaka Šilc.
Šele ko bodo poti čiste, se lahko začne odvažanje lesa iz gozdov. »Ob vznožju želimo postaviti skladišče, kjer bi lahko zbrali ves les. Z večjo količino lahko na trgu namreč dosežemo bistveno bolj konkurenčne cene. Z nekaterimi odkupovalci smo že dogovorjeni, zdaj je torej le še vprašanje, ali nam bo uspelo zbrati količino, za katero so zainteresirani in za katero bi plačali dogovorjeno ceno.« Po Šilčevih besedah bi lahko na Šmarni gori zbrali med 15.000 in 25.000 kubičnih metrov lesa.
»O ceni je vsekakor težko govoriti. Podjetja, s katerimi se dogovarjamo, pravijo, da v naslednjih treh mesecih cene ne bodo bistveno padle. A to so ugibanja.« Na vprašanje, za kaj bi bil lahko takšen les uporaben, sogovornik pravi, da bi hlode najbrž predelali v polizdelke, manj kakovosten les uporabili za drva in vezane plošče, nekaj bi lahko šlo v sekance. Odvisno od tega, kakšne kakovosti je les, ki zdaj še leži raztresen naokrog.
Šilc skupaj s somišljeniki le upa, da se bodo lastniki gozdov – na prvi sestanek so jih povabili nekaj več kot sto – odzvali. »Ljudem bi radi dopovedali, da lahko z malo vloženega truda iz gozda iztržijo razmeroma veliko.« Navsezadnje bi na tak način dobili delo tudi lokalni gozdarji, ki poznajo tako lastnike kot tudi gozd.
Izredno razdrobljena posest
Vprašanje sicer ostaja, ali bodo lastniki dovolj zainteresirani, da bodo pristopili k čiščenju. Brez njih gozdov namreč ne bo mogoče očistiti. Čeprav jih je na območju ljubljanske mestne občine velika večina takšnih, ki so bili zaradi svoje pomembne socialne funkcije z odlokom razglašeni za gozdove s posebnim namenom, občinska oblast nad njimi nima nikakršnih večjih pristojnosti ali nadzora kot drugje. »Gozdna posest je izredno razdrobljena, saj je na omenjenem območju kar 15.000 zasebnih gozdnih posesti, ki so v lasti, če upoštevamo tudi solastnike, kar 22.000 lastnikov,« so zapisali na mestnem oddelku za gospodarske dejavnosti in promet. Zasebna gozdna posest meri v povprečju nekaj več kot 0,7 hektara. V lasti države je samo sedem odstotkov, v lasti občine pa pičla dva odstotka gozdov – največ na območju Grajskega griča in deloma na vzhodnem delu Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.
Na mestni občini so še dodali, da so lastnikom gozdov že pripravili natančna navodila za ravnanje s poškodovanim drevjem, ki so dostopna tudi na spletu, že lani pa so skupaj z zavodom za gozdove lastnikom na območju Rožnika in Šišenskega hriba dali pobudo za povezovanje pri upravljanju gozda.
