Odlična pustna sobota je za nami, bi ocenil. Veliko raznih mask, letošnji fenomen se pa zdi ogromno število sredinskih likov, pri katerih si imel težavo prepoznati, ali gre za vsakodnevno civilno opravo človeka ali za pustno masko. Po eni strani je običajno življenje postalo glede imidžev nadvse pestro, po drugi strani je za pustni odmik od normalnosti dovolj že malenkost oziroma je fantazma državljanov lahko že nekaj, kar je nekomu drugemu običajno. Meja med maskami in nemaskami še nikdar ni bila tako tanka. Sumljiva je bila že sleherna čepica in ko sem mimoidočega znanca vprašal, kaj predstavlja, je dejal: »Stuširal sem se.«

Tako se je dogajalo, da je maska Rusinje naročala pijačo pri resnični Rusinji natakarici, da je kavboj za eno noč posedel s kavbojem, ki je to stalno, da je maska razpečevalca ilegalnih substanc žurirala v istem klubu kot dejanski poslovnež in podobno. Kot vedno te najbolj navdušijo minimalisti. Domislice, ki ne potrebujejo trimesečnih priprav, ampak so udejanjene s par enostavnimi potezami... Kot »žrtev prometne nesreče,« ki se je izrazil zgolj s povezano glavo in odpadlim pokrovom kolesa v roki, bi pa dejal, da je maska ekshibicionista v plašču izpred parih let tudi letos ostala nepresežena. Nemalokateri osebek se za pusta pač obleče zgolj tako, kot bi si nemara želel biti oblečen stalno.

In o tem govori današnja osrednja pustna zgodba. Zgodba o pobu, ki ga je tedaj, ko so se že vsi oblačili sami, še vedno oblačila mama. Zavračanje oblačil, v katere te hočejo obleči starši, je ena osnovnih točk odraščanja. Vsaj bila je. Danes se namreč zdi, da razkoraka med oblačilnim okusom staršev ter okusom mladeži niti ni več. Starši se itak oblačijo v podobne cunje kot oni (ali pač obratno), obenem si pa nemalokrat starši sami prizadevajo, da bi bil njihov mladič, karseda moden od malih nog. Prizori, ko na otročaju v vozičku, ki še ni shodil, zagledaš lične male converske, ali da je pač v opravi Ramba, niso nobeno presenečenje. Dotični poba je bil torej že pripadnik v devetdesetih odraščajoče kapitalistične generacije, ki je furala svoj »fazon« od malih nog. Večina, samo on ne. On je bil drugačen. Če so večino osnovnošolskega razreda sestavljale frizure z roza irokezami in podobne modnosti, je naš junak v razredu čemel odet v Jutranjko, Svilanit, Tkanino, Elkroj in podobno. Bil je neke vrste avtsajder, kakršni na koncu nemalokrat naredijo iz sebe presenetljivo več od prvokategorniških herojev šolskih hodnikov. Vedelo se je pa tudi, da igra kitaro. Čeprav ga ni nihče slišal. A nastopil je pust. Čas za maske. In dan preobrata. V šolo je prišel s kitaro, za katero se je izkazalo, da se jo je v dneh, ko nikogar ni zanimalo, kaj počne, naučil spodobno igrati, predvsem pa oblečen v Brucea Springsteena. Prelomen dan je bil tisti pustni torek zanj. Našel se je. In se iz Springsteena nikdar več preoblekel nazaj.