Če se malo potrudimo in poiščemo kontekst te izjave – izrekel jo je ob slovesnosti v počastitev 70-letnice prihoda XIV. divizije na Štajersko in 70-letnice Kajuhove smrti –, sprva odkrijemo prazne fraze. »Od konca druge svetovne vojne ima Evropa najdaljše obdobje miru v svoji zgodovini. Nikoli prej, vse od konca 17. stoletja naprej, Evropa ni skupaj živela v miru toliko časa. Temu je botrovala in botruje uveljavitev evropske ideje. Bistvo te ideje je sprava in krepitev tistih lastnosti, ki pomenijo skupen napredek v korist miru in blaginje.« Če tudi mi po evropsko pozabimo na vojno na Hrvaškem in v BiH ter če – nekoliko manj po evropsko – konstitutivno vlogo pri ohranjanju miru priznamo tudi Berlinskemu zidu in celotni železni zavesi, tem besedam ni kaj veliko očitati. V redu, prazne so, a tako se pač govori na proslavah.

A ker predsednik nikoli ne govori povsem prazno, temveč v prazne fraze vselej zameša še nekaj bolj pomenljivih sporočil, se tudi tokrat ni ustavil pri goli abstrakciji: »Odgovornost nam nalaga storiti vse, da se v teh kriznih časih, ko je potrpežljivost majhna, majhne nestrpnosti ne bodo kot 'snežna kepa' prevalile v velike nestrpnosti, ki jih več ne bomo obvladovali. (...) Verjamem, da sta mir in varnost v Evropski uniji povezana z evropsko idejo. Evropa je tudi za Slovence rešitev in ne problem.«

Če od predsednika pričakujemo, da z resnim tonom govori le o stvareh, ki so resne, gre očitno za nekaj zelo resnega. Govori o krizi in o možnosti nepovratne eskalacije majhnih nestrpnosti, govori o miru in varnosti, torej posredno tudi o tistem, kar ni mir in kar ni varnost – pa vendar, o čem govori? Kaj natančno nam grozi? Na katerem nivoju se gibljemo? Gre za Slovenijo? Gre za nestrpnost med političnimi nasprotniki, za problem tega, da ne znamo, tako kot zna le on, stopiti skupaj? Gre za Slovenijo, ki mora v duhu evropske ideje pozabiti na politične razlike in se po modelu delovnih akcij združiti v eno, ali za Evropo nasploh in njene skupne notranje konflikte?

Jasno se zdi vsaj eno: Pahor težišče problema postavlja lokalno, postavlja ga v Slovenijo, medtem ko se kot rešitev postavlja Evropa in evropska ideja. Pa vendar je v teh stavkih čutiti še eno referenco, ki so jo spontano prepoznali tudi nekateri Pahorjevi twitterski kolegi, referenco, ki se ji v zadnjih tednih ne more izogniti noben govor o grožnjah míru in evropski ideji kot rešitvi – referenco na dogajanje v Ukrajini.

Ta referenca se zdi toliko bolj očitna, kolikor smo ves čas ukrajinske krize priča skrajno nenavadnim in neokusnim poskusom analogije med situacijo v Ukrajini in Sloveniji, ki je obsedel večji del javno zgovorne desnice in kjer se upravičena zgroženost in vznesena glorifikacija mešata s komaj razumljivimi in popolnoma neslanimi blodnjami o Sloveniji. (Primer pogovora na twitterju: Libertarec: »Posnetki masakra v Kijevu. Ljudje padajo pod streli kot snopje. Ni za občutljive.« / Klemen Jaklič: @libertarec ne skrbi, komiji ubijajo. Če bi začutili, da jim kdo lahko izmakne oblast, bi pri nas tudi. Zaenkrat pa zadostuje Hanzi TV. / Marko Crnkovič: »@kjaklic @libertarec In zakaj zdaj Ukrajino izkoriščate za naše zdrahe? / Janez Janša: @crnkovic @kjaklic @libertarec Pretežka snov za #opankarskižurnalizem«.)

Tovrstna pisanja pa ne pričajo le o popolnoma zamaknjeni presoji situacije v Sloveniji, temveč tudi o redukciji problema v sami Ukrajini. Tudi tam je spor preveden v spor med silami preteklosti in silami sedanjosti – prav kot tak pa v povratni gesti prinaša podlago za fantazije o slovenski ponovitvi »ukrajinskega scenarija«, torej o dokončni rešitvi problema kontinuitete (tudi tu bi morali, kajpada, začeti s kipi, s kipi Kidriča in Kardelja).

Ob vsem tem bi radi verjeli, da gre razloge za Pahorjevo skrb iskati prav med temi posamezniki in njihovimi domislicami. Radi bi verjeli, da Pahor ne kupuje zgodbe, ki jo ti prodajajo, temveč ga skrbi sámo pripovedovanje zgodbe – da torej na določen način ponavlja Kučanovo opozorilo o »diskreditaciji in likvidaciji«, namreč tisto njegovo verzijo, po kateri ni svaril pred samim sabo, temveč pred tendencami, ki so intenzivno živele na drugi strani.

A bojim se, da je v tem govoru vsaj po duhu bližje tistim, ki so željo po diskreditaciji in likvidaciji projicirali in jo še danes projicirajo na udbomafijo – v podaljšku pa tudi na zunajparlamentarno levico. Prav ta je namreč tista, ki je nekaj dni pred Pahorjevim tvitom zatrdila, da Evropa kot taka še ni rešitev. In prav ta, ali bolje, njena osnovna ideja, je bržkone Pahorjev pravi naslovnik in nasprotnik. Pahor, enostavno rečeno, noče slišati, da je Evropa lahko rešitev le tako, da jo razumemo kot problem, ki ga je šele treba rešiti.

Evropska ideja niti pri nas, niti v Evropi in niti v Ukrajini ni ideja obstoječe Evrope, temveč tisto, kar od Evrope pričakujemo in kar Evropa šele mora storiti – torej izumiti takšno politično skupnost, kjer bi imelo oblast ljudstvo, ne pa abstraktne vrednote. To ni tako lahko, kot se sliši, a obstoječa Evropa ne bo rešila evropske ideje in tudi ne bo rešila Ukrajine. Navsezadnje, samo oglejte si, kje je bil predsednik ene od držav, ki jo sestavljajo, v soboto, ko so zaradi Rusije in Ukrajine pregorevali medijski portali – čistil je okolico gradu Snežnik. Tvital je, a o Ukrajini nič. In kar je še huje in kar je zares bistveno: med čiščenjem ga ni zmotilo niti eno samo novinarsko vprašanje na to temo.