Tožilstvo je na glavni obravnavi do kosti razgalilo sistem Kangler. Dokazno gradivo in tajno posneti pogovori župana so bili udarni prikaz tega, kako se je zlorabljalo javno dobro za zadovoljevanje potreb vladajoče klike in njenih prisklednikov. Tudi dolžina zaporne kazni je bila premišljeno odmerjena, Kangler bo moral ravno za toliko časa v zapor, da mu bo prenehal mandat državnega svetnika.

Kljub temu ima obsodba bivšega župana mesta Maribor ključno pomanjkljivost: sodni epilog se je zgodil najmanj leto dni prepozno. Zamislite si, da bi javnost ta novica doletela februarja 2013. Tedaj je bil Franc Kangler še prepoznavni simbol političnega kriminala, korupcije, klientelizma. Spoznanje, da je pravnomočno gotof, bi Mariborčani bržkone pospremili z nazdravljanjem, morda tudi s trobljenjem pred občino ali pa celo s spontanim javnim shodom.

Zdaj pa razsodba višjega sodišča v Mariboru ne vzbuja občutka zadoščenja. Ko se bo Duplečan s stalnim prebivališčem v Mariboru nekoč moral odpraviti za zapahe, se bo marsikomu zasmilil in si bo mislil: »Pa naj tega reveža pustijo že enkrat pri miru.«

Delno je to posledica hitrega bledenja kolektivnega spomina na županove lopovščine. Ključna okoliščina, zaradi katere pri ljudeh ta obsodba nima več pridiha pravičnosti, pa je v tem, da mesto po njegovem odhodu ni doživelo obetane katarze. Nič se ni spremenilo na bolje, ko se je Maribor znebil Kanglerja. Niti enako slabo ni ostalo. Postalo je samo še slabše.

Za tak razplet je kakopak subjektivno in objektivno odgovoren Andrej Fištravec. Sociologu, ki si je s pedigrejem vstajnika priboril županski položaj, je v slabem letu županovanja uspelo razočarati skoraj vse, ki so vanj vlagali upanje, da bo mesto z njegovo pomočjo doživelo družbeni, politični in ne nazadnje tudi gospodarski preobrat. Poznavalci razmer celo potožijo, da v občinski upravi vzdušje še nikoli ni bilo tako malodušno, kot je zdaj. Da je še slabše kot pod Kanglerjem, ker sta Fištravec in njegova klika še bolj brezobzirna do človeškega in finančnega kapitala v mestu. In da enako kot predhodniki brezobzirno izkoriščata pridobljeno oblast za hranjenje lastne klientelistične hobotnice.

Razočaranje vzbuja spoznanje, da kanglerstvo ni vzročno-posledično povezano s padlim politikom, ki zdaj kmetuje na svoji posesti v Zimici. Temveč da oblast v Mariboru zaradi mehanizmov, ki bi jih kakšen vraževernež pripisal usodnemu uroku, očitno najbolj privlači brezobzirneže z izrazito narcistično in egocentrično osebnostjo. Zato je postal povsem nepomemben podatek, ali je župan nekoč bil zaposlen na policiji in v parlamentu ali na pedagoški fakulteti in v inštitutu za družbeno odgovornost. S klobukom ali brez njega enako zavzeto potiska mesto samo še globlje v moralni in ekonomski jarek.

S to izkušnjo bo samo nepoboljšljivemu naivnežu vlivala optimizem napoved, da bodo jeseni na sporedu redne lokale volitve. In da bo Maribor tedaj dobil dobrega in poštenega župana.