Samosvoji Sylvester Stallone je z Rockyjem 4 ob razdeljenih kritikah dosegel največji finančni uspeh te filmske boksarske serije, nedvomno tudi zato, ker je bilo globalno ozračje po premieri leta 1985 nabito z velikim finalom štiri desetletja trajajočega ideološkega spopada med Moskvo in Washingtonom ter njunimi sateliti. Film na ubijalski nagon Vzhoda jasno namigne tudi pred sodniki v ringu ter zahteva povračilni boj, ki resda nosi klice maščevanja, a stremi k pošteni in dokončni zmagi. To okrvavljeni ameriški boksar proti sovjetskemu mišičnemu stroju izbori v zadnji rundi, na grozo članov politbiroja in ob priznanju gledalcev, ki jih je s požrtvovalnim bojem pridobil na svojo stran. Rocky, ovit v ameriško zastavo, film sklene z znamenitim stavkom proti predsodkom, »če se lahko spremenim jaz in se lahko spremenite vi, se lahko spremeni vsakdo«, ter generalnega sekretarja KP in za njim vse druge pripravi h gromkemu aplavzu. Kerry je očitno pozabil poanto četrtega Rockyja. Če je že ob vsej resnosti položaja v Ukrajini, ki se približuje ponovitvi Balkana izpred dveh desetletij, skušal duhovičiti, bi se moral vsaj zavedati, da je bilo sporočilo filma usmerjeno proti hladni vojni.

Seveda je možen tudi drugačen odgovor. Namreč da je Kerry Evropi dal posredno vedeti, da ne nasprotuje novi (hladni) vojni, a mora to kot pravi diplomat vešče zaviti v tisto znano retoriko boja za mir z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Samo zgodovinski analfabet bi lahko pričakoval, da bo penetracija EU v samo rusko ozemlje, kar jugovzhodna Ukrajina nedvomno je, potekala brez konfliktov. Vprašanje je torej le, komu je slednji bolj ustrezal, medtem ko je bil odgovor na drugo, to je zakaj, že večkrat podan v preteklosti, najbolj neposredno pa med krimsko vojno pred 160 leti. Povod zanjo je bila obramba krščanstva v vse bolj obnemoglem otomanskem imperiju, ki ga je Rusija razumela preveč na široko, se pregrešila zoper duha dunajskega kongresa po koncu Napoleonovih vojn in skušala razširiti svoj imperialni vpliv vse do bosporske ožine. Za nekaj koncesij kristjanom pod muslimansko nadvlado in z jasno strateško agendo sta tedaj Francija in Britanija sklenili pakt z Otomani, jim podaljšali vladavino na obalah Črnega morja, Ruse pa na Krimu postavili v ponižujoč položaj lastnika polotoka brez želenega izhoda na toplo morje.

Nenavadni radodarnosti Nikite Hruščova, ki je leta 1954 ukrajinski sovjetski republiki prilepil krimski polotok, gre vsaj delna »zahvala«, da se tam zdaj kuha druga krimska vojna pod zastavo ideološkega širjenja zahodne demokracije in z vse bolj jasnim, že starim strateškim načrtom izrivanja Rusije s toplega morja. Ne gre pozabiti, da krimska vojna pred poldrugim stoletjem v Evropi dunajskega kongresa ni spremenila praktično ničesar, to se je zgodilo šele s prvo svetovno vojno ter razpadom treh tedanjih imperijev in posledično drugo svetovno vojno, ki je na globalni strateški zemljevid postavila dve antagonistični velesili. Ti sta Evropo, podobno kot dunajski kongres leta 1815, za več desetletij zamrznili v navidezen mir, ki ga ni resno ogrozil niti razpad Sovjetske zveze niti morija na Balkanu. Poigravanje današnjih sil na eksplozivnem Krimu nosi v nedrih drugo krimsko vojno, podobno brezpredmetno, kot je bila prva, in ki je Rusija znova ne more dobiti. Če se zgodovina ponavlja, pa bo, tako kot prejšnja, znanilka rastoče želje po novem strateškem preurejanju Evrope. Stara celina se očitno ni spremenila in deluje po enakem vzorcu kot pred stoletjem in pol ter pred dvema svetovnima morijama, ki ju, priznajmo, ni sprožila Rusija.